Pravljice so zelo dragocene in se iz njih ogromno naučimo. Ne samo otroci, tudi odrasli. Težava je samo v tem, da se nekateri ljudje ne znajo naučiti iz pravljice, kako živeti v zelo konkretnem življenju, ampak živijo tako, kot da bi življenje moralo biti kot pravljica. Pravljica, v kateri so vsi srečni, zadovoljni, zdravi, jim nič ne manjka, živijo neskončno dolgo, praktično brez konca. Včasih se zdi, da tudi mnogi mediji spodbujajo takšna pričakovanja, zadaj za njimi pa so verjetno mnogi, ki na račun takšnih pričakovanj zelo služijo. Ljudem je treba samo tako zelo oprati možgane, da so pripravljeni storiti vse, da bi bili lepi, zdravi, gibčni, da bi čim dlje živeli in da bi jih prav nič ne vznemirjalo. To seveda tudi nekaj stane in iz ljudi je treba izvabiti denar na zelo prefinjene načine, tako da se tega sploh ne bodo zavedali. Lahko bi govorili o neke vrste »zapovedani sreči«.
Takšna naj bi bila moderna pravljica. Ampak ni pravljica, ker se ljudje znajdejo na realnih tleh: pogosto bolni, nezadovoljni, žalostni, brez denarja, z mnogimi konflikti v medsebojnih odnosih pa še cel kup drugih težav, ki jih v prvem trenutku sploh ne moreš predvideti. To je realnost življenja in če si še tako prizadevamo za boljše življenje, bo del tega ostalo naša stalnica in vsa umetnost je potem, kako znamo živeti z vsem, kar se v življenju postavlja pred nas.
Morda pa bi za ljudi naredili več, jim pomagali, da bi svoje življenje dojemali bolj kakovostno, če bi jih že od malega učili živeti z realnostjo, z najrazličnejšimi težavami. Če bi jim povedali, da življenje pač takšno je, da moramo v dani situaciji poiskati najboljšo možnost in ne smemo pričakovati nemogočega. Če bi jih učili spoznavati, da mnoge težave, s katerimi se srečujemo, niso samo nekaj zelo hudega, ampak so hkrati tudi priložnost za našo osebnostno rast. Česa vsega so zmožni ljudje, ki se znajdejo v stiski. To je zame največji čudež.
Prav je, da si še in še prizadevamo, da bi bilo med nami manj trpljenja in manj stisk. Pa so kljub temu med nami in bodo vedno ostale, kljub velikemu razvoju tehnike in znanosti. Naša najpomembnejša investicija bo vedno ostalo prizadevanje za čim boljše medsebojne odnose, povsod, kjer živimo. Če bomo znali biti solidarni, če si bomo znali pomagati, bodo vse naše stiske veliko manjše in bomo laže živeli z njimi. Naši medsebojni odnosi pa niso stvar trženja. Teh se ne učimo na dragih seminarjih.
Življenje postane pravljica takrat, ko zna človek iz stiske in trpljenja narediti pravi biser. In takšnih biserov sploh ni tako malo. Samo videti jih moramo.
