Vedno več govorimo o pravicah in zato ni čudno, da se že otroci v vrtcu zavedajo svojih pravic. Saj nimam nič proti, dobro je, da se svojih pravic zavedamo in se ne prepuščamo kar tako, da drugi manipulirajo z nami. Pa seveda tudi, da se ob tem nič manj ne zavedamo tudi svojih dolžnosti in tega, da naše pravice niso tako brezmejne. Moja pravica je vedno omejena s pravico drugega.
Ko pa pogledaš malo naokrog, imaš občutek, da so ljudje v sebi zelo nesvobodni in se res pustijo manipulirati, ne da bi se tega sploh zavedali. Včasih celo mislijo, da gre za njihovo pravico, pa je prav obratno. Pri tem igrajo gotovo veliko vlogo tudi mediji, ki jim mnogi zelo nekritično verjamejo.
O vsem tem sem spet začela intenzivneje razmišljati ob razpravi o zdravstveni politiki. Kar naprej slišim ponavljati: »Imeti moraš pravico biti zdrav.« Čez nekaj časa bodo morda to še razširili: »Imeti moraš pravico da srečno in zdravo dolgo živiš.« Nazadnje morda celo: »Imeti moraš pravico, da ne umreš.« Ne, prav nobene pravice nimaš, lahko si samo hvaležen, če si zdrav, in prav je, da tudi sam kaj pripomoreš k temu.
Morda je to le zelo nespretno povedano. Ni dobro govoriti o pravici, da si zdrav. Veliko bolje bi bilo reči:«Vsak človek je vreden, da zanj skrbijo, tudi če zboli, z vso pozornostjo in z vsem, kar je na voljo. Vsak človek je vreden, da z njim v času bolezni ravnajo obzirno in sočutno, da so z njim prijazni in ga poslušajo.« Pa še veliko bi se dalo dodati. Meni to zveni čisto drugače, veliko bolj človeško in prav to je tisto, kar človek v bolezni potrebuje.
Predstavljam si, a bi bila družba s takšnim razmišljanjem povsem drugačna. Vendar pa takšna družba ne nastane kar sama od sebe. Tudi ne takoj. Potrebno je vztrajno prizadevanje in potrebna je vzgoja ljudi za takšen način razmišljanja, od čisto majhnih otrok naprej. Nobeni zakoni ne bodo pomagali, če tega ne bomo nosili v sebi.
