Pripovedovali so mi o kmetu, ki mu je hudo neurje uničilo hišo, hlev in velik del posevkov na njivah. Družina se je znašla v hudi krizi. Marsikdo bi ob tem čisto obupal. Tudi temu kmetu je bilo zelo hudo. Nič drugega mu ni preostalo, kot da počasi razmisli, kako se bo spet postavil na noge. To zelo trezno razmišljanje mu je bilo v veliko pomoč. Najbolj pa mu je v tem trenutku pomagala globoka vera, da ga Bog v tem hudem neurju ni zapustil in mu bo gotovo pomagal naprej. »Enkrat smo na vrsti tudi mi,« je rekel. Spomnil se je vsega hudega, kar se je ljudem dogajalo v zadnje času, od poplav, potresov, požarov, vojn in podobno. Doslej se je vse dogajalo daleč, zdaj pa tu. Priznam, da zelo redko slišim nekoga razmišljati tako. Sem pa bila te njegove izjave zelo vesela. Tudi meni je dala misliti in mi bo morda kdaj, ko mi bo težko, pomagala preživeti.
Ob tem sem se spomnila večnega vprašanja bolnikov: »Zakaj se to dogaja meni, zakaj sem zbolel jaz«? Verjetno se vsak, ki hudo zboli, vsaj za kratek hip vpraša tako. V dolgih letih srečevanja z bolniki pa se mi je zdelo vedno bolj na mestu tudi vprašanje zdravih: »Zakaj se tudi meni ne dogaja kaj takega? Nikoli nisem resno zbolel, nikoli doživel kakšne nesreče, nič hudega se doslej ni zgodilo mojim otrokom in vnukom. Zakaj?« Tudi takšnega spraševanja sem vedno vesela, ga pa zelo redko doživim. Tako samoumevno se nam zdi, da smo vedno zdravi, da se nam in našim otrokom ne zgodi nič hudega. Pa to sploh ni tako samoumevno. Če samo malo pogledamo okrog sebe, vidimo, da bi se tudi vsak od nas znašel v neki nesreči, bolan, obnemogel, v veliki stiski. Lahko smo samo hvaležni, da se nismo.
Ob koncu leta je prav, da malo razmislimo, kaj vse se je v tem letu dogajalo. Verjetno smo doživeli marsikaj, dobre in težke stvari. Bogu smo lahko hvaležni za vse, še prav posebno pa za to, da nas je obvaroval zelo hudih stvari. Hvaležni pa smo mu lahko tudi za vero in upanje, da bomo kos tudi vsemu težkemu, s čemer se včasih soočamo. Ne bo nas pustil same, tudi če bo zelo hudo.
