Mlajša gospa, ki se sooča z zelo resno boleznijo, mi je pripovedovala o zanimivem pogovoru s kirurgom. Oba poznam in vem, da sta oba globoko verna človeka. Sama sem z gospo govorila kakšen mesec po operaciji, ko se je pripravljala za nadaljnje zdravljenje. Razlagala mi je, kako se je vse skupaj začelo, kako se je kar naenkrat znašla na operacijski mizi, in kako je vse skupaj doživljala. Pravzaprav zelo trezno. Prav nič ni delala panike, kar pa sploh ne pomeni, da ji je bilo vedno lahko. Včasih je tudi jokala. Tako toplo človeška je bila v vsem pripovedovanju. Nič ni olepševala, o vsem je govorila tako, kot je bilo, pa vendar v vsem njenem pripovedovanju ni bilo nič tragičnega.
Najbolj pa me je presenetilo vprašanje, ki ji ga je postavil kirurg slab mesec po operaciji: »Kakšno duhovno korist ste imeli od vsega tega dogajanja ob vaši bolezni?« Ste že kdaj slišali, da nekdo ob bolezni govori o koristi? Seveda ne o navadni koristi, na katero najprej pomislimo, ampak o neki čisto posebni koristi, o duhovni koristi. Ker jo je zelo dobro poznal, je lahko tvegal takšno vprašanje.
Ko takole razmišljam, mislim, da je v vsej množici ljudi, ki jih poznam, zelo malo takšnih, ki bi jim lahko postavila takšno vprašanje. Ampak pri tej gospe je bilo to vprašanje zelo na mestu. Ob bolezni je doživljala veliko težkega, je pa prav ob bolezni tudi marsikaj razčistila v sebi in bo iz nje izšla veliko bolj trdna. V resnici ima od bolezni duhovno korist, ki pa je korist samo, če jo sama vidi kot takšno. Ne morem na primer jaz govoriti o duhovni koristi, ki naj bi jo doživljala ona. Vsak lahko reče samo zase, ali je bolezen zanj duhovna korist.
O bolezni navadno vedno govorimo kot o nečem težkem, o nečem, proti čemur se je pač treba boriti. Tudi jaz sem za to, da bolezni čim bolj preprečimo, odstranimo ali omilimo. Pa bi bilo dobro, če bi si ob bolezni znali postaviti tudi vprašanje: »Kakšno duhovno korist mi prinaša ta bolezen?«
