»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje« (1Kor 13,13)
V drugem pogovornem večeru z nadškofom, prof. dr. Antonom Stresom, ki ga je moderiral Jure Levart, je beseda tekla o vrednotah in človekovih krepostih. Gost je pojasnil izvor in različne vrste vrednot. Vrednote so to, kar nas gradi, kar človeka dela človeka in zadovoljujejo človekove potrebe. Ločujemo naravne, duševne, družbene in duhovne vrednote. Ko govorimo o krizi vrednot, največkrat mislimo na krizo duhovnih vrednot. Problem danes ni toliko, da ni vrednot, ampak, da ni enotnih vrednot, da vlada splošna zmedenost, ki izvira iz grobega subjektivizma in permisivizma. Danes so v zahodnem svetu najbolj na udaru ravno krščanske vrednote, očitno je, da Evropa postaja vse bolj poganska.
V drugem sklopu smo razmišljali o kreposti. Tomaž Akvinski pravi, da »četudi je človek že s tem, da je človek, vrednota, ga to ne dela dobrega. Dobrega ga dela njegova lastna krepost!« Krepost je na nek način »usposabljanje nas samih za dobro, da nam dobro delo postane rutina, nekaj samoumevnega«. Tega nam danes žal manjka v veliki meri, saj prevečkrat prevladuje teoretiziranje o dobroti, poštenju …, kot pa praktično udejanjenje le tega. V krščanskem ključu poznamo štiri kardinalne kreposti, ki izvirajo že od Aristotela; to so: razumnost, pogum ali srčnost, zmernost in pravičnost. Vse te kreposti pa je Jezus nadgradil z absolutnimi krepostmi: vero, upanjem in ljubeznijo. Ljubezen pa je še posebej krščanski fenomen; saj bi brez ljubezni ne bilo ničesar, niti nas ne, saj nas Bog ni ustvaril po pravičnosti, ampak iz čiste ljubezni.
Posnetek predavanja si lahko pogledate tukaj.
