Znanka, ki živi nekje na Gorenjskem, mi je pripovedovala, da so imeli v jeseni v župniji ljudski misijon. Ves teden je prihajalo menda kar precej ljudi, kar za župnijo, ki leži nekje na meji med mestom in podeželjem, ni nujno vedno tako. Očitno je bila župnija dobro pripravljena na ta dogodek in tudi oba misijonarja sta se potrudila. Izredno lep pa se mi zdi tudi zaključek misijona. Po zadnji nedeljski dopoldanski maši so vse prisotne povabili na piknik. Ženskam se tako ni mudilo domov kuhat. Vsi skupaj so se lepo usedli in se pogovarjali. Pa še vreme jim je bilo zelo naklonjeno. Lep, sončen jesenski dan je bil, s čudovito kuliso zlato rumeno obarvanih dreves.
Bila sem navdušena nad tem piknikom. Ljudje so sedeli in se pogovarjali. Morda se že dolgo niso tako, saj se od maše vedno vsem mudi domov. V živo se je uresničevalo vse tisto, o čemer so ves teden razmišljali: druženje v Jezusovem imenu, prijateljski pogovor, čas drug za drugega. Marsikaj iz pridig bodo farani pozabili, ostal pa jim bo prav gotovo spomin na to lepo druženje.
Nekako ob istem času je bil v Sloveniji Peter Opeka z Madagaskarja. Pripovedoval je o njihovih nedeljskih mašah, na katerih se zbere tudi nekaj tisoč ljudi in trajajo tudi do tri ure. Maša je pri njih nekaj živega, v jeziku, ki je ljudem zelo razumljiv, brez težkih teoloških razmišljanj. Vse druži vera v Jezusa, ki je vsem, kjerkoli že smo, razumljiv in blizu.
Seveda se jaz niti malo ne čutim poklicano, da bi razsojala, kakšno naj bo naše druženje v cerkvi. Vem samo, da me zelo moti, kadar na primer ob delavniški maši sedi vsak človek na čisto drugem koncu cerkve in med udeleženci ni nobene komunikacije. Gotovo je lahko globoko zbran v sebi, ampak maša je nekaj, kar obhajamo skupaj, v občestvu, tudi če je to občestvo v tem trenutku zelo majhno. Morda bi bilo dobro, da bi se tega bolj spomnili in bi prav iz tega druženja ob evharistiji črpali moč, da bi bilo naše skupno bivanje lepše in vsem v veselje.
