Čas v katerem živimo nas zaznamuje z nenehnimi srečevanji, skoraj se ne moremo izogniti drug drugemu in nihče si ne more najti mirnega kotička, da bi bil vsaj nekoliko v miru. Po drugi strani pa je v tem istem času toliko samote, kot je zlepa ni bilo in to hude samote, kjer smo lahko sredi množice ljudi pa vendarle sami.
Sprašujem se, koliko podobnega je lahko pri katerem izmed stanovalcev ali pa obiskovalcev našega Doma, kjer je nenehno dogajanje. Stalno prihaja eden ali drugi v sobo po tem ali onem opravku ali le pogledat, s čimer pa še zdaleč ni rečeno, da tisti, ki je v sobi, nima občutka prepuščenosti samemu sebi. Vendar, ali ni to problem vseh nas. Kdo izmed nas pa je v dnu svoje notranjosti povsem potešen, kjer je za to pred vsem pomemben drugi. Stvari nas tako ali tako vedno pustijo prazne.
Nikoli ne bomo dovolj naredili za potešitev naše nedorečenosti, ki se še posebej izraža prav v samoti. To pa ne pomeni, da je trud za to nesmiseln. Nasprotno, vsako naše, še tako majhno ali pa tako veliko, dejanje ima svoj končni smisel samo v tem, tako za drugega kakor za nas. Če ta trud opustimo, nas bo življenje slej ko prej naplavilo v naveličanost in nesmisel, kjer bomo najbolj grdo nasedli sami.
V Domu sv. Jožef se te temeljne potrebe in naloge še kako zavedamo, koliko nam uspe odgovoriti nanjo pa ne vemo. Iskreno se trudimo in v to vključujemo tudi našo iznajdljivost, kolikor je zmoremo kot celota in posamezniki. Sodba o učinkovitosti pa je v rokah naših stanovalcev, svojcev, vas obiskovalcev in seveda tudi časa in tistega, ki je gospodar časa in ima dokončen vpogled na življenje.
Naj ne izzveni všečno, če izrečem, da smo živa in tudi vesela hiša. Ne glede na to, koliko je to močno in resnično ali pa morda tudi šibko, je pomembno, da se tega zavedamo in da to praznujemo. Opaziti in praznovati dobro je pomembno, kajti to je edino kar dobremu daje rast in polet.
Ko so kmetje v teh dnevih več ali manj pospravili sadove zemlje in narave, svoje pridelke, je razumljivo, da je v razpoloženju našega človeka vedno nastopila zahvala pa kakorkoli je že biklo. Martinovo s svojimi običaji nam ohranja predkrščansko sporočilo naših prednikov, zahvalna nedelja pa je krščanski praznik hvaležnosti Bogu in bližnjemu v luči človekove osebne vere in njegovega odnosa do Boga. Oboje človeka uresničuje, kajti z enim in drugim dobiva občutek, da je obdarovan, torej ljubljen in želen, zato je njegovo življenje smiselno in se ga lahko veseli.
Smisel našemu bivanju prinaša samo zahvala. Ta je namreč najprej izraz začudenje, ki lahko nastopi le, ko spoznam, da sem obdarovan, s čimer me je nekdo opazil in mi nekaj poklonil in sem postal nekdo, nato pa še vir deljenja. Ti dve stvari sta osrednji za praznovanje, občutek obdarovanosti in deljenje prejetega. V tem duhu razumemo tudi Jezusa, ki globlje v človekovo življenje ne bi mogel poseči kot je s postavitvijo zakramenta svete evharistije. Ta je najprej zahvala in nato agape – podaritev, oboje.
Zahvalna nedelja in Martinovo, sta lepa priložnost za praznovanje, za zahvalo in deljenje. V Domu sv. Jožef našim stanovalcem kakor tudi obiskovalcem različnih prireditev ne moremo nadomestiti nikomur nikogar izmed bližnjih, pa smo lahko še tako odlični. Naš trud je lahko le sad vaših medsebojnih razmerij, ki prinašajo uresničenost, iz katere šele se lahko razveseli eden drugega in vsakdo vsega okrog sebe in tako tudi tega, kar skušamo po svojih najboljših močeh nuditi mi. Hvala vam vsem, ki se tega zavedate, ki to na tako čudovit način živite in vršite in nam pomagate, da skupaj ustvarjamo vzdušje resnično človeka vrednega življenja.
Naj bo Zahvalna nedelje in Martinovo priznanje za to, kar si sicer zaradi naglice časa, redkokdaj povemo, hkrati pa spodbuda za v prihodnje. Naj bo tudi praznik, ki izraža veselje nad doživetim in krepi ter utrjuje ene in druge za pot, ki nas čaka. Šele ko praznujemo, se resnično zavedamo lepote našega bivanja in sožitja.
Jože Planinšek, CM
