Ne, ni pomota. Res je didijev rožni venec, ki ga je petnajstletni vnuk napisal za svojega dedka. Pravijo, da današnja mladina ne zna ceniti bistvenega, da izgublja čas za čisto obrobne in nepomembne stvari in kdo ve, kaj še vse. Morda to včasih drži, gotovo pa ne vedno. Med mladimi je tudi veliko dobrega in dragocenega, čeprav se to včasih izraža malo drugače, kot smo navajeni. Sem in tja pa nas mladi tudi prekašajo s svojim globokim razmišljanjem in odnosom do življenja, tako da skoraj ne moremo razumeti, od kod to jemljejo.
To bi lahko rekla za petnajstletnega fanta, ki je svojemu dedku, ki ga je imel zelo rad, ob smrti napisal rožni venec. Didijev rožni venec. Zdaj, po dedkovi smrti ga v družini molijo. Za pokojnega dedka in za vso družino. Tako dedek na svojevrsten način ostaja z njimi. Fant je za ta rožni venec pripravil osem skrivnosti: – ki vlije upanje, – ki uresničuje želje, . ki nam utrdi samozavest, – ki nagrajuje skromne in dobre, – ki nas varuje, – ki pomaga slabotnim, – ki lajša bolečine, – ki ozdravlja bolnike. Te skrivnosti veliko povejo o petnajstletnem fantu. Verjetno so tako globoko zasidrane v njem, da mu bo to ostalo za celo življenje in ga oblikovalo.
Srečala sem fantovo babico, sedaj vdovo, in njegovo mamo. Pripovedovali sta mi, kako je vsa družina spremljala moža, očeta in dedka in kako jih je tudi njegova bolezen še bolj povezala med seboj. Seveda jim je bilo hudo, ko je umrl. Še bolj pa jih je ob tem navdaja hvaležnost za vse, kar so skupaj doživeli. Ni bilo vedno lahko, ampak bilo je vredno zdržati. Samo skupaj kot družina so bili temu lahko kos. Vsak je pri tem imel prav posebno mesto in vlogo.
Vedno mi je lepo pri duši, ko srečam takšne ljudi. So živ dokaz, da je to mogoče. V času, ko se zdi, da se vse podira, da ni nobenih vrednot več, so tu ljudje, ki zasvetijo kot velika luč.
