Delati dobro do zadnjega diha

Že od majhnega so nas učili, da moramo biti dobri in pošteni, kar je seveda tudi prav. Žal se marsikaj od tega sčasoma izgubi. In ko gledaš malo naokrog, kako teče današnje življenje, dobiš občutek, da dandanes tega otrok ne učijo več. Da so na te vrednote preprosto pozabili. 

            Ob tem pa se vendarle lahko vprašamo, kaj pomeni delati dobro in ali je vse, za kar mislimo, da je dobro, res tako dobro. To mi je prihajalo na misel, ko sem po dolgem času srečala starejšo kolegico, ki pravi, da ni posebno zdrava, je pa ves čas v akciji, ker mora do zadnjega diha delati dobro. Pravi, da zase sploh nima časa. Verjetno res veliko dobrega tudi naredi, se pa človek ob tem vpraša, ali je takšna akcija vedno najbolj na mestu. Morda ne bi bilo nič narobe, če bi se stara gospa malo umirila in  si vzela kaj časa tudi zase. Tako bi ljudi srečevala in jim pomagala s svojo življenjsko modrostjo, ki si ji je v mnogih letih tudi veliko nabrala. Morda bi tako ljudi laže naučila živeti, da bi znali sami bolje »loviti ribe«.

            Verjetno ni vedno lahko presoditi, kaj je v nekem trenutku najbolje narediti ali pa morda sploh nič narediti. Najlaže je takrat, ko gre za stvari, ki jih lahko izmeriš, prešteješ in stehtaš, zraven pa še izmeriš čas, v katerem je bilo to narejeno. To je običajna miselnost današnjega časa. Vse je treba čisto natanko izmeriti. So pa stvari, ki se jih sploh ne da izmeriti, katerih vrednosti tudi ne moreš spoznati takoj, ampak jo začutiš šele veliko pozneje. Morda je tudi nikoli sam ne boš videl.

            Če hočemo delati dobro, nam ne preostane nič drugega, kot da se vedno znova zavestno odločamo, kdaj je na mestu akcija in kdaj je bolje, da z njo počakamo. Ni vedno lahko. Pogosto  se nam zdi, da smo naredili premalo in da so od nas pričakovali več, pa sami ne vemo, kako bi. Najbolj nevarno pa je, ko »delamo dobro« zato, ker mi sami potrebujemo pozornost, občutek, da smo dobri, drugim pa s svojo akcijo pravzaprav  čisto nič ne pomagamo. 

Deli.