Z gospo, staro okrog štirideset let, sva se pogovarjali o življenju. Po letih bi človek rekel, da je ona nekje na sredi življenja, jaz pa korakam proti koncu. Seveda pa se pri njej lahko še obrne drugače, pri meni se kaj dosti ne more več. Ta zadnji del se lahko malo skrajša, kaj drugega me ne more več doleteti.
Med drugim je izrekla tudi tole misel: »Čisto drugače sem si predstavljala to svoje življenje. Opravljam delo, ki ni čisto to, kar sem študirala, in kar imam zelo rada. Tudi družine si še nisem ustvarila, čeprav sem si jo vedno želela. Res ne vem, kaj naj rečem. Ne, sploh ni tako, kot sem si predstavljala. Čisto drugače je.«
V tistem trenutku, ko mi je to pripovedovala, se mi je zdela kar malo žalostna. Živi življenje, ki je drugačno od tistega, ki bi si ga sama izbrala. Nisem je mogla potolažiti s tem, da bo našla službo, ki ustreza njeni izobrazbi in da bo spoznala človeka, s katerim si bo ustvarila družino. Morda bo vse to našla, morda tudi ne. Kdo ve. Tudi ne bo dobro, če bo celo življenje žalovala za nečim, česar ni. V takšnem žalovanju ne bo mogla biti zadovoljna in živeti polno.
Če bi v tem trenutku vprašala ljudi, ali se njihovo življenje odvija tako, kot so pričakovali, bi verjetno večina zagotovila, da je njihovo življenje čisto drugačno od prvotnih pričakovanj. Pa ni rečeno, da je zato slabše. Samo drugačno je. Tudi jaz zase lahko tako rečem. Če čisto natanko premislim, se mi je zgodilo veliko zelo lepih stvari, ki jih jaz sama nikoli nisem mogla načrtovati. Seveda se je zgodilo tudi veliko težkega, ampak tudi to spada zraven. Če pod vse potegnem črto, lahko rečem, da sem za vse lahko zelo hvaležna. Tudi za to, da je bilo drugače.
Seveda to lahko spozna samo vsak človek sam zase. Nikogar ne moreš prepričevati, da je tako. Vsem bi samo želela, da bi svoje življenje doživeli kot dragoceno, tudi če je zelo drugačno od prvotne predstave.
