Rada se spominjam študijskih let. Seveda je bilo lepo tudi zato, ker sem bila takrat mlada, po svoje pa tudi zato, ker sem takrat zares verjela, kako vsemogočna je medicina. Profesorji na fakulteti so to vero v vsemogočnost medicine samo še stopnjevali. Zato je bilo vredno zares dobro študirati, da bomo potem ljudi lahko zares ozdravljali.
Za vedno mi bo ostal v spominu dogodek na nujni medicinski pomoči, kamor me je, študentko, včasih vzela s seboj zdravnica, ko je tam dežurala. Pripeljali so moškega, starega okrog štirideset let, ki je pred našimi očmi umrl. Kolikor imam v spominu, je šlo verjetno za srčno kap. Meni se je vse skupaj zdelo precej grozno in dolgo sem bila prepričana, da človek ne bi smel umreti in da gotovo tudi ne bi umrl, če bi vsi, ki smo bili v tistem trenutku tam navzoči, ravnali tako, kot je treba. Tako nekako so nam tudi ves čas govorili na predavanjih. Še danes srečujem veliko ljudi, ki misli prav tako.
Od takrat sem svoje mnenje seveda temeljito spremenila. Že zdavnaj vem, da pogosto tudi najboljša medicina ne pomaga in prav najbolj gotova stvar je to, da bomo prav vsi nekega dne umrli. Dobro je, da v naprej ne vemo, kdaj bo ta trenutek prišel. Prav zavest tega dejstva nam lahko bistveno izboljša kakovost življenja: da se učimo dati trenutku, ki ga živimo, čim večjo vsebino, ker ne vemo, koliko trenutkov še imamo pred seboj.
Tako razmišljam sedaj in s tem tudi laže živim. Tega so me naučili moji bolniki, s katerimi sem delala dvajset let. Imeli so pljučnega raka, in sicer tisti, kjer operacija ni bila več mogoča. Teh bolnikov je zelo veliko, imajo slab potek bolezni in jih veliko umre že v prvem letu. Med njimi sem se znašla s svojim znanjem s fakultete in kmalu ugotovila, da je tisto, kar medicina naredi za hudo bolnega človeka, sicer veliko, ampak še zdaleč ne vse, in da potrebuje človek, ki je hudo bolan in ki umira, še veliko drugega, o čemer pa na fakulteti nismo slišali ničesar. Takrat potrebuje bolnik mnogo bolj celostno pomoč, v katero ni vključena samo medicina.
Ob bolnikih sem pravzaprav naredila še eno fakulteto, pomembnejšo od prve. Bolnikom sem lahko dala nekaj svojega strokovnega znanja, oni pa so me učili, kako človek živi, ko je hudo bolan in ko umira. Ob njih sem spoznavala, kaj je bistveno v življenju, oni so me učili upati v težki situaciji in še veliko drugega. Učili so me živeti in za to sem jim neizmerno hvaležna. Ob njih sem tudi začutila, kaj pomeni partnerski odnos med bolnikom in zdravnikom. Bolnik se seveda ne more kosati z zdravnikom v medicinskem znanju, ampak to ni bistveno. Oba, bolnik in zdravnik sta v istem čolnu, oba dajeta in oba sprejemata. Mislim, da je za vsakega zdravnika mnogo laže, če dela s to zavestjo.
