Vsak človek ga v življenju kdaj polomi, kaj pozabi, naredi kaj narobe in seveda še veliko drugih stvari. Če kdo trdi, da se mu to nikoli ne dogaja, ni realen in se dela boljšega kot v resnici je. Verjetno se nam bo kaj takega dogajalo celo življenje. Ob tem pa se mi zdi najbolj pomembno to, da take stvari pri sebi vidimo in se znamo potem tudi opravičiti. Največkrat to vidimo pri drugih, pri sebi malo teže. Zato je prav, da se za to načrtno potrudimo. Če to znamo, bomo tudi laže živeli.
Najbolje je, če se človek v družini, v kateri odrašča, nauči te stvari videti in se potem tudi opravičiti. Nekateri se to doma res naučijo, nekateri tudi ne. V poklicih, ki imajo veliko opravka z ljudmi, je to še prav posebno pomembno. To opažam pri dijakih srednje zdravstvene šole, ki prihajajo na prakso v dom. Veliko je odličnih mladih ljudi, ki to dobro znajo, med njimi tudi veliko fantov. Sem pa tja doživim tudi kaj drugega in zdi se mi prav, da mlade ljudi na to prijazno opozorim. Nekdo jim vendar mora povedati, če jim tega že niso povedali doma in v šoli.
Pred kratkim sem spet doživela nekaj takega. Sedela sem v sobi in naenkrat se vrata odpro in z vso silo zaloputnejo. Brez predhodnega trkanja in potem brez opravičila, da se je kdo zmotil. Šla sem pogledat na hodnik, kaj se dogaja. Mimo je pridrvela dijakinja, za katero so mi drugi povedali, da je vdrla v sobo. Želela sem ji povedati, da naj v prihodnje ravna drugače, pa me sploh ni hotela niti pogledati, kaj šele poslušati in se opravičiti.
Res mi je žal za tiste mlade ljudi, ki delajo tako in nočejo slišati nobene kritike. Če se deklica ne bo spremenila in kaj naučila, je bolje, da gre v kakšen drug poklic, v katerem ne bo delala z ljudmi. No, čisto se ljudem ne bo mogla izogniti nikjer, ker bo morala delati vsaj s sodelavci in ni vseeno, kako se bo vedla do njih. Nič drugega ne bi bilo treba, samo rekla bi: »Oprostite, zmotila sem se.« Samo to, nič več. Deklici vsekakor želim, da se nauči teh čisto preprostih besed.
