Teme, ki se jih lotevamo v tej rubriki, nas v življenju vznemirjajo v vseh naših življenjskih obdobjih in se jih včasih bolj, drugič spet manj zavemo. Včasih je dobro pogledati tudi nazaj in videti, ali smo se sčasoma česa naučili.
Večkrat se spomnim na Pascalovo molitev: »Da bi mi Bog dal bolezen prav obrniti.« Kaj naj bi to pomenilo, prav obrniti? Bolezni se gotovo ne moremo nikoli razveseliti, vedno si želimo, da je ne bi bilo, kar je povsem razumljivo. Prav tako moramo tudi narediti vse, da bi bolezen pozdravili ali jo vsaj omilili, tako da bi se dalo z njo čim bolj znosno živeti. Pa vendar se ljudje tako različno srečujemo z boleznijo.
Nekateri takoj obupajo in že ob najmanjši težavi vržejo puško v koruzo in si nehajo prizadevati za izboljšanje. Drugi spet so v svojem pričakovanju precej nerealni in si obetajo stvari, ki niso mogoče, in so potem zelo razočarani. Nekateri pa skušajo tudi v bolezni poiskati nekaj pozitivnega, kar lahko na svoj način osmisli njihovo življenje, čeprav ni lahko. Seveda je med temi tremi možnostmi še veliko drugih. Vsak človek se pravzaprav na čisto svoj način srečuje tudi z boleznijo.
O tem sem veliko razmišljala, ob bolnikih, ki sem jih srečevala, pa tudi ob svoji bolezni. Bolezen lahko doživljam kot nekaj, kar mi je vsiljeno od zunaj in se nanjo samo jezim. Lahko pa jo razumem kot del moje osebne zgodovine, morda težak in včasih neprijeten, ampak v tej dani situaciji moram iz tega narediti nekaj najboljšega. Če pomislim, se tudi ob svoji bolezni doživela veliko lepega. Koliko drobnih pozornosti ljudi in lepih pogovorov z mnogimi. Koliko občutkov velikega uspeha, ko sem na primer prestopila nekaj stopnic in se mi je zdelo, kot da sem prišla na Triglav. Pa še veliko drugega.
Vedno znova pa se spomnim na besede sv. Pavla: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10) Bog, v katerega verujem, mi pomaga, da lahko svojo nemoč doživljam kot moč.
