Priliko o bogatem mladeniču, ki je prišel k Jezusu in ga vprašal, kako lahko doseže večno življenje, slišimo zelo pogosto. Jezus mu je odgovoril, naj svoje imetje preprosto razda in hodi za njim. Bogati mladenič je žalosten odšel. Tega ni zmogel.
Vedno znova poslušamo to zgodbo in smo včasih kar hudi na tega mladega bogataša, ki se ne more ločiti od svojega imetja. O njem res govorimo kot o bogatašu. Ne, mi to nismo in zato se nas tudi zgodba toliko ne tiče. Vsaj tako si mislimo.
V resnici pa je ta zgodba namenjena nam vsem. Sploh ne gre za količino bogastva, ampak za to, koliko smo na to, kar imamo navezani. Takšne stvari prihajajo pri starejših ljudeh še prav posebno do izraza. Pred kratkim je starejša gospa tožila, kako hudo je, ker postaja vedno starejša. Mož ji je že pred dvajsetimi leti umrl, otroci so poročeni in živijo z družinami drugod, sama pa ima veliko hišo, ki jo mora pospravljati in plačevati še kar velike stroške. V veliko veselje pa ji je vrt, ki ga skuša kljub svoji vedno večji betežnosti še obdelovati. Pravi, da je tako navezana nanj, da se ne bi mogla preseliti nikamor.
Takšnih ljudi sploh ni tako malo. Saj jih človek po svoje čisto razume. Po drugi strani pa je res, da bomo morali enkrat čisto vse zapustiti, po če smo na to še tako navezani. Ob tem se večkrat spomnim na gospo, ki je z veliko ljubeznijo skrbela za cerkev, kamor je prihajalo zelo veliko ljudi. Nazadnje je bila že tako slaba s svojim zdravjem, da je komaj še prišla do cerkve. Rada sem se pogovarjala z njo in mi je večkrat rekla, da se sploh ne boji umreti, želi si samo, da bi se ta cerkev z njo preselila v večnost. Zdelo se ji je, da brez te cerkve tudi v večnost ne more. Gospa je potem kmalu umrla, cerkev pa je seveda ostala tukaj.
Vsak od nas ima stvari in seveda tudi ljudi, na katere je navezan in bi jih težko pustil kar tako. Vsakokrat, ko jih je treba pustiti, je to kot mala smrt. Pa vendar nam ne preostane nič drugega, kot da se že od malega naprej učimo stvari in ljudi tudi izpuščati. Če bomo to znali, bomo laže in bolj veselo živeli.
