Spominjam se pogovora z znancem, ki mi je ves navdušen pripovedoval, kako lep nagrobni govor je slišal ob smrti prijatelja, ki je zelo aktivno deloval v družbi na raznih področjih. Človek bi pričakoval, da bodo ob pogrebu naštevali vse, kaj je v mnogih letih naredil za mnoge posameznike in za družbo nasploh. Govorec pa se vsega tega sploh ni dotaknil. Vsebino njegovega govora bi lahko strnili v nekaj besed: BIL JE ČLOVEK. Bil je dober človek, kakršnega si lahko samo želiš imeti ob sebi. Vsa mnoga njegova dela lahko pozabimo in jih sčasoma tudi bomo pozabili. Za vedno pa bo ostal nanj spomin na človeka, ki je povsod tam, kjer je bil in kjer je delal, pustil sled dobrega človeka, človeka v pravem pomenu besede.
Kadar zasledim kje nekrolog za človekom, ki sem ga poznala, ga navadno preberem. Največkrat sem razočarana. Posebno takrat, kadar gre za naštevanje letnic in vsega, kaj se je kdaj dogajalo, kaj vse je v življenju delal, koliko raznih nagrad in priznanj je dobil. Tega človeka sem poznala in takrat zame nikoli ni bilo pomembno, kje vse je že bil, kaj vse je počel in podobno. V spominu ga imam kot človeka, s katerim se je dalo ali pa se ni dalo sodelovati. Kot človeka, ki je v vsem, kar je počel, dal zaslutiti v sebi neke večje vrednote, ali pa tudi ne. Vsaj v nekrologu bi si želela, da ne gre za številke, ampak za veliko več. Nekaj, kar presega merjenje in štetje.
Priznam, da še nikoli nisem nikomur govorila na grobu in tudi nikoli še nisem napisala nekrologa. Predstavljam si, da to ni tako lahko, če hočeš res povedati bistveno. Verjetno nikomur to ni lahko. Morda pa sploh ne bi bilo tako slabo, če bi se tudi o tem več pogovarjali, če bi si pogosteje povedali, kaj nam je bilo pri srečevanju z nekim človekom najlepše in najbolj bistveno.
Kako lepo bi bilo, če bi lahko ob slovesu od ljudi lahko čim večkrat rekli: Bil je človek.
