Velikokrat premišljujem o besedah, ki jih je, skoraj z neko bridkostjo, izrekel mož, ki se pripravlja na upokojitev: »Toliko let sem moral živeti, da sem spoznal, da nepopolnost spada k našemu življenju, da moramo s tem živeti. Kot otroku so mi vedno govorili samo o tem, da moram biti popoln, jaz pa sem se počutil tako ubogega in majhnega. Prave stiske sem doživljal. Nekaj tega mi je ostalo do danes. Le počasi sem spoznaval, da naš cilj ne more biti popolnost, ampak neprestano prizadevanje za dobro, pri čemer doživljamo vso svojo majhnost in nepopolnost.«
Res, dolgo pot je moral prehoditi ta mož, da se je znebil pritiska »popolnosti«, ki ga je težil. Hudo je, če zaradi neuspeha na poti k »popolnosti« izgubiš veselje do življenja, če Bog zate ni več »življenje ljubeči Gospod«, ampak samo še zelo strog sodnik, ki ni nikoli zadovoljen s teboj.
In vendar nam Jezus naroča: bodite popolni kot je popoln vaš nebeški Oče! Kako lahko to razumemo? Hkrati nam Jezus v priliki o izgubljenem sinu in v mnogih drugih prikaže Boga kot ljubečega očeta, ki nas sprejema in nam odpušča. Ali se oboje med seboj ne izključuje?
Ne vem, kako na to odgovarjajo teologi. Zase lahko rečem samo, da o tem pogosto premišljujem in nekje v sebi slutim, kaj pomeni popolnost, o kateri govori Jezus. Ne brezhibnost, popolno odsotnost napak, ampak preprosto zavest, da je Bog najvažnejši v mojem življenju , da ga doživljam kot ljubezen in iz tega odnosa živim tudi druge odnose. Ob tem spoznavam vedno znova svojo majhnost in nemoč in nujnost, da mi Bog pomaga v vsem. Morda pa je popolnost ravno v tem spoznanju, da brez Boga ne moreš ničesar?
