Verjetno do konca življenja ne bom pozabila stare gospe, ki se je pred mnogimi leti oglasila pri meni. Prišla je, devetdesetletna starka, ali še malo čez, ker preprosto ni mogla verjeti, da ji je umrl sin. Rekli so ji, da je imel raka, toda šele sedaj, ko je umrl. Prej ji tega ni nikoli nihče omenil. Bil je menda nekaj let bolan, nekaj časa je dobival kemoterapijo, enkrat mesečno. Takrat je mami vedno rekel, da gre na službeno pot. Mama o njegovi bolezni ni vedela ničesar, zato je bila smrt zanjo toliko večji šok. Hoteli so ji preprečiti stisko, ki jo doživlja vsaka mati ob otrokovi bolezni, ne glede na to, koliko je otrok star, pa so jo prav s tem molkom pahnili v še večjo stisko.
O zgodbah, ki so povezane z molkom, lahko poslušamo vsak dan. Ni lahko spregovoriti o težkih stvareh, o bolezni, ki ni navadna gripa in zanjo ne vemo, kako se bo končala. O sebi se preprosto ne znamo pogovarjati. O tem, kar nas v dnu duše teži, česa se bojimo, pa tudi o tem, kar nam je resnično v veselje. Laže je govoriti o drugih ljudeh in o zunanjih dogodkih. Tudi poslušati največkrat ne znamo dobro, saj se tega nikoli nismo prav učili. Rak pa je za mnoge tema, o kateri se ne govori, tudi če je bolezen potekala dobro in sedaj ni več sledu o njem.
Tako mi je znanka pripovedovala o bratu, ki je bil pred skoraj tridesetimi leti operiran zaradi raka na črevesju. Takrat je imel le nekaj več kot dvajset let. Operacija je uspela, brat je sedaj zdrav, brez kakršnihkoli posledic. Toda v družini je beseda rak tabu. Predvsem mama je tista, ki že takoj na začetku prepreči vsak pogovor, ki bi se utegnil razviti na to temo. Vsi čutijo neko nelagodnost ob dejstvu, da morajo o tem molčati. Kot olajšanje bi doživeli, če bi lahko spregovorili o strahu, ki so ga ob operaciji pa tudi še nekaj let po tem doživljali, o negotovosti življenja, ki jo ob takšni bolezni še bolj jasna, pa seveda tudi o veselju, da je sedaj v redu.
Upam, da bo vedno manj podobnih zgodb, da so ljudje vedno bolj pripravljeni spregovoriti tudi o bolezni, tudi o raku, doma, na delovnem mestu, v šoli in povsod drugod, kjer se srečujemo in pogovarjamo. Če človek o svoji bolezni lahko spregovori, če najde ob sebi ljudi, ki ga znajo poslušati in se mu ob tem ni treba bati, da bodo njegove besede zlorabili, postane teža bolezni lažja. Seveda pa se začenja s pogumom, da spregovorimo.
