Spominjam se gospe, mojih let, ki je še imela mamo, staro že krepko čez devetdeset let. Mama je bila v domu, nepokrena, včasih že malo zmedena. Hčerka jo je redno obiskovala, čeprav je živela daleč stran. Včasih se je z mamo lahko kaj pogovarjala, včasih tudi ne. Potem je tiho sedela ob njej in jo držala za roko. S hčerko sva se večkrat pogovarjali o tem, kako različno ljudje umiramo. Nekateri tako hitro, da skoraj verjeti ne morete. Pri nekaterih pa se zdi, kot da so z eno nogo že v grobu, potem pa ne morejo in ne morejo umreti. Hčerki res ni bilo tako lahko hoditi tako pogosto na obisk, čeprav je bila že v pokoju. V pogovoru pa mi je rekla: »Veste, vedno bolj se mi zdi, da je ta čas maminega dolgega umiranja bolj pomemben zame kot zanjo. Jaz imam sedaj ob mami dovolj časa, da v miru premislim o svojem življenju, o družini, iz katere prihajam, pa o svojem pokojnem možu in o svojih otrocih in vnukih. Ta čas ob mami je zame izredno dragocen in morda mama zaradi tega tako dolgo živi.«
Nikoli ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, zakaj je mama tako dolgo živela. Ostaja skrivnost, tako kot je skrivnost vsako naše življenje. Bolj pomembno je to, da je vsako naše življenje, kakršno že je. skrivnost zase. Hčerka je mamino dolgo poslavljanje doživljala kot dar, ki ji je veliko pomenil. Mama je čez nekaj mesecev umrla in čas, ki ga je hčerka preživela ob mami, ji je za vedno ostal v spominu kot nekaj prav posebnega.
Pogovor s to gospo je bil tudi zame zelo dragocen. Utrdil me je v prepričanju, da ima vse, kar se v našem življenju dogaja, še prav posebno v bolezni in umiranju, svoj globok pomen. Tudi če se tega v prvem trenutku niti ne zavedamo in če nam je pogosto zelo, zelo težko v takšnih trenutkih. Če človek nekje v dnu srca ve in upa, da ni nič, prav nič zaman, daje to človeku tudi moč, da zdrži veliko težkega. Kdo ve, zakaj nam je potreben čas, ko čakamo, ko se nam zdi, da se stvari dogajajo veliko prepočasi?
