Otroci nas vedno znova presenečajo s svojo odkritostjo. Dokler so še dovolj mahni in ne začnejo posnemati odraslih in preračunati, kaj je dobro povedati in kaj ne. Pristni so v svoji komunikaciji, čeprav odraslim to včasih ni preveč všeč. Takšne jih moramo sprejeti in tako tudi razumeti in sprejeti, kar govorijo.
Znanka, mojih let, v odlični fizični in psihični kondiciji, mi je pripovedovala, kakšno vprašanje ji je postavila njena vnukinja. »Babi, kdaj boš pa ti umrla?« V prvem trenutku je ostala brez besed, potem pa je nekako le spravila iz sebe: »Veš, ko bo Bogec dal. Ni odvisno od mene.« Vnukinja jo je s tem vprašanjem presenetila in babi je morala vso stvar zelo dobro premisliti. Nazadnje je ugotovila, da punčka ni naredila nič hudega. Postavila je čisto normalno vprašanje, samo mi odrasli smo iz tega naredili tabu.
Pogosto slišimo, da vnuki stare starše sprašujejo podobno. Takšna vprašanja lahko sprožijo hude zamere med starši in starimi starši. Stari starši so užaljeni in očitajo otrokom, kako nevzgojene otroke imajo. Otroci, odkritosrčni in še pristni v svoji komunikaciji, se še zdaleč ne zavedajo, da so rekli nekaj neprimernega. Ampak počasi, korak za korakom, jih bodo odrasli že naučili, kaj smejo in česa ne smejo reči. In tako bodo iz otrok postajali odrasli in bodo govorili samo tisto, kar svet odraslih, v katerem živimo, prenese. Tako se iz generacije v generacijo ponavlja isto. Določene teme med odraslimi ostajajo tabu in je bolje ne govoriti o njih. Vsem, kar je povezano z umiranjem in smrtjo je prav gotovo ena najbolj tabuiziranih tem.
K sreči je moja znanka, ki mi je vse to pripovedovala, zelo normalna in trezna ženska in ni niti malo zamerila vnukinji njenega neobičajnega vprašanja. Malo zdrznila pa se je vendarle. Saj je še nihče ni vprašal česa takega. Ob vprašanju se je zamislila in ga sprejela kot dobro in spodbudno priložnost, da razmisli o nekaterih zelo temeljnih življenjskih dejstvih. Zato je bila vnukinji za vprašanje hvaležna.
