Človek se mora celo življenje odločati, za mnogo stvari. Marsičesa, kar te doleti, res ne moreš spremeniti, ampak od tebe je v veliki meri odvisno, kako boš s tem živel. Prav je, da se človek zase odloča sam, brez tujih pritiskov. Celo pri otroku, če je dovolj velik, moramo upoštevati njegovo željo, če se le da.
Pripovedovali so mi o gospodu, starem šestinosemdeset let, ki je zbolel za rakom. Najprej so ga operirali, potem pa so mu svetovali še obsevanje. Gospodovo stanje se je po operaciji močno poslabšalo in ni hotel nikamor. Toda njegovi vnuki, tudi ne več mladi, so odločili, da mora na vsak način nadaljevati zdravljenje. Sploh ga niso vprašali, ali to želi ali ne. Vozili so ga na obsevanje, njegovo stanje pa je bilo iz dneva v dan slabše. Nazadnje je v velikih mukah umrl. Vnukinja je po smrti izjavila: »Če bi bila jaz zraven, dedek gotovo ne bi umrl. Šla bi od zdravnika do zdravnika in dosegla, da bi ga pozdravili.«
Vnuki so imeli dedka zelo radi. Pa morda le ne dovolj. Če bi ga imeli malo bolj radi, bi prisluhnili njegovim željam, tudi če je razmišljal malo drugače kot oni. On sam je v tistem trenutku najbolj čutil na sebi, kaj še zmore in česa ne. Pustili bi mu, da se svobodno odloča o sebi. Morda bi mu tako omogočili, da bi umrl bolj mirno. Vsako prevažanje je za tako starega in bolnega človeka dodatna obremenitev.
Bolezen človeka enkrat pripelje do konca in takrat še tako dobra terapija ne more več pomagati. Takrat človeku najbolj pomaga, če ne delamo panike, smo ob njem in mu pustimo, da odide. To je izraz največje ljubezni in spoštovanja. Kdor zna dobro prisluhniti sebi, bo začutil, kdaj je zanj prišel ta trenutek. Če ima takrat ob sebi ljudi, ki to razumejo, je to zanj velika milost.
Trenutno še nič ne vemo, kako bomo umirali. Prav pa je, da se o tem pogovarjamo. Ljudje so že od nekdaj molili za srečno zadnjo uro. Morda smo danes na to molitev malo pozabili, pa je prav, da jo spet obudimo.
