Že od nekdaj občudujem ikone. Vsaka spregovori na svoj način, spregovori o nečem, česar ne moreno otipati in izmeriti, kar je onstran tega našega zaznavnega sveta. Vsako ikono doživljam kot skrivnost zase.
Lani jeseni sem imela srečo, da sem, sicer bolj od daleč, spremljala tečaj pisanja ikon. Ob koncu tečaja so udeleženci tečaja prinesli ikone, ki so jih naredili, v kapelo in tam jih je duhovnik blagoslovil. Občudovala sem v vseh šestnajst ikon, ki so v dneh tečaja nastale. Ena pa se mi je zdela prav posebno zgovorna, ker je izražala prav to, o čemer že dolgo premišljujem.
V bistvu je bil to božični motiv. Toda pri natančnem opazovanju je veliko več kot to. V središču ikone je votlina in v njej Marija z novorojenim detetom, ki pa ga povije v mrtvaški prt in ga položi v krsto. Priznam, da tega morda niti ne bi dobro opazila, če mi ne bi že prej nekdo ikono podrobneje razložil. Tu se božič dotika Velike noči. Tu je celotna vsebina naše vere. Božič sam zase je sicer lep praznik, ljudje se raznežijo ob otroku, ki prinaša v svet odrešenje, pa zanj ni prostora drugod kot v hlevu. Ampak ta otrok je tisti, ki gre za nas tudi v trpljenje in v smrt in ki nazadnje vstane od mrtvih. Da ne govorimo še o vsem, kar se dogodi vmes. Ob tej celotni vsebini ima tudi sam božič še večji pomen.
Ko gledamo, kaj vse se med ljudmi dogaja cel december in ob samem božiču, se zdi, da bi marsikdo hudo zameril, če bi prazniku dodali še velikonočno vsebino. Sprejemati veselo oznanilo novorojenega deteta je nekaj čisto drugega kot z njim prehoditi tudi pot križa do vstajenja. In vendar ta pot nikomur od nas ni prihranjena. Zato je zame resnično praznovanje božiča samo, če ga vzamemo kot celoto. Veselje je še toliko večje, če se zavedamo tudi vstajenja. Naš Bog se ni samo rodil in prišel med nas, ampak je tudi trpel, umrl in vstal od mrtvih. In tako je osmislil vse naše življenje in umiranje. Tega se res lahko veselimo.
