Znanec mi je pripovedoval, kako so v malo večji družbi obhajali osemdesetletnico prijateljice. Veliko lepega so ji ob tem povedali, eden od gostov pa je med drugim rekel približno takole: »Zavedati se moramo, da igramo sedaj podaljšek. Glavna igra je sicer že mimo, ampak rezultat bo odvisen prav od tega podaljška.«
Lepa se mi je zdela ta misel. V naših letih res igramo podaljšek in vsak ga igra na svoj način. Nekateri na zunaj bolj aktivno, spet drugi bolj umirjeno ali zelo nedejavno. To pa je lahko samo zunanji videz. Tudi nekdo, ki je na zunaj čisto nemočen in se še zdaleč ne more primerjati s tistimi, ki tekajo, hodijo v hribe, se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi in kdo ve kaj še vse, še zdaleč ni čisto pasiven. Živeti mora s svojo nebogljenostjo, morda s svojo odvisnostjo od drugih za čisto vsakdan je stvari, v sebi pa je lahko veliko bolj aktiven kot tisti, ki morda v starosti teče maraton. Živeti mora s svojo nemočjo in v tej nemoči vedno znova iskati smisel. Nekaj, česar marsikdo v svoji veliki zunanji aktivnosti ne bi bil nikoli sposoben najti.
Kdor umre mlad, nima priložnosti igrati podaljška. Morda je s tem za marsikaj prikrajšan. No, tega ne vemo, ker ne moremo vedeti, kaj se dogaja ob smrti in po njej. Lahko samo ugibamo. Ampak naša ugibanja so čisto človeška. Imeti čas in priložnost, da se spoprijemaš z vprašanji smisla življenja, ki si ga živel in ga živiš, je nekaj zelo dragocenega. Ob tem lahko vse težko, s čemer se srečuješ, zasije v čisto drugačni luči. Tega ti ne more dati nihče drug. Tega ne moreš prebrati ali se naučiti iz knjig. Lahko ti sicer nekdo pomaga na tej poti, ampak ti sam moraš videti smisel. Nihče ne more namesto tebe igrati podaljška, tako kot moraš tudi prvi del igre igrati sam.
Ob tem me navdaja velika hvaležnost, da lahko igram ta podaljšek. Igra je največkrat čisto nepredvidljiva, vedno drugačna, kot si jo prej zamišljam. Ampak ravno v tem je čar življenja.
