Poklicala me je gospa, ki ji je pred dobrim mesecem umrl mož. Še nikoli se nisva srečali, prebira pa te moje prispevke. Pripovedovala mi je, kaj se dogaja sedaj po moževi smrti. Ljudje jo sicer pozdravljajo in se pogovarjajo o čisto nepomembnih stvareh, nihče pa ne omeni njenega moža, ne povpraša, kako sta preživljala čas bolezni, kako se počuti sedaj brez njega. Z možem sta se sicer veliko pogovarjala o vsem, tudi o smrti in o času žalovanja. Tako je bila razmeroma dobro pripravljena na njegovo smrt. Seveda, kolikor se na to sploh da pripraviti. Pogreša pa sedaj vsaj malo odziva ljudi okrog sebe. »Pišite o tem«, mi je rekla. Seveda sem o tem že pisala, pa bi bilo dobro ljudi vedno znova opozarjati na to, kako pomembno je za žalujoče, da ne molčimo.
Spomnila sem se, kako mi je pred mnogimi leti o tem tožila gospa, ki ji je umrl sin. »Nihče ga ne omeni, tako je, kot da ga sploh ni bilo. Prav to me najbolj boli. Ta molk ljudi, s katerimi se srečujem.«
Verjetno bo vsak priznal, da je ena najtežjih stvari srečati nekoga, ki žaluje. Kaj naj mu rečeš? Ljudje večinoma mislijo, da morajo žalujoče tolažiti. To storijo tako, da tolažijo z besedami, ki so naučene, ki čisto nič ne pomagajo. Pa saj ne moreš z besedami potolažiti mame, ki ji je umrl otrok, žene, ki je izgubila ljubljenega moža, s katerim sta preživela petdeset let v dobrem in slabem in podobno. Besed, ki bi lahko potolažile, preprosto ni. Ne smemo pa o pokojnem molčati.
Tudi meni je vedno težko ob žalujočih. Vedno znova začutim svojo nemoč in se sprašujem, ali ravnam prav. Sem pa z leti spoznala, da sploh ne gre za tolaženje za vsako ceno, ampak preprosto za to, da ne zbežim stran in da sem se pripravljena pogovarjati o pokojnem, se spominjati in ga tako na nek način ohranjati med nami. Seveda, če žalujoči to želi, nikoli na silo. In vedno znova moram tudi doživeti, da žalujočemu nisem bila v pomoč. Iz tega se lahko veliko učim za naprej.
