V manjši skupini smo se pogovarjali o marsičem in pogovor je nanesel tudi na šolo. Ena od udeleženk, zdaj že babica, se je spominjala, kaj je njen mož svetoval sinu, takrat še v prvih razredih osnovne šole. Prav ta nasvet mu je potem ponavljal ves čas šolanja in sinu je očitno pomagal. Takole mu je svetoval: «Vedno v vsem pritrdi učiteljici in se z njo nikoli ne spuščaj v to, da bi ji kdaj dal slutiti, da dvomiš o njenih besedah.« Sam se je spominjal, kako je kdaj ugovarjal učiteljici in prav to se mu je bridko maščevalo. Svojega sina je želel obvarovati pred čim podobnim. Spominjal se je svoje šole. Prav nič prijetno ni bilo.
Bojim se, da ta oče ni ednini, ki je tako svetoval svojemu sinu. Za starše je pomembno samo to, da dobijo otroci dobre ocene. Za te so se pripravljeni z učitelji celo kregati in jim groziti z odvetniki. Kako se njihovi otroci razvijajo in rastejo kot ljudje, ni več tako pomembno. Sprašujem se, kaj bo iz takšne mladine, ki na zunaj pritrdi vsemu, kar ji rečejo, v resnici pa se potem na vse požvižga.
Ob tem mi prihaja na misel naš profesor latinščine in grščine, ki nam je tako mimogrede med latinska in grška besedila vtihotapil številne modrosti. Tako je na primer večkrat ponavljal latinski rek: »Ne prisegaj na učiteljeve besede.« Hvaležna sem mu za ta stavek, ki me spremlja celo življenje. Ni tako samoumevno, da je profesor sposoben izreči kaj takega, saj hoče biti večina učiteljev za dijake avtoriteta. Osebno se mi je zaradi te izjave naš profesor zdel še večja avtoriteta.
Pa saj ne gre samo za šolo. Tudi v pogovorih z ljudmi, ki jih srečujemo, nam je pogosto najlaže, če sogovorniku v vsem pritrdimo in se ne spuščamo v vsebino. V bistvu gre za neiskren pogovor. Zanimivo, ljudje so pripravljeni krasti, goljufati, lagati se in še marsikaj podobnega, nočejo pa biti iskreni in se spustiti v pogovor, v katerem morda ne b našli potrditve v vsem. Zelo bi bila vesela, če bi mi kdo dokazal, da se motim. Žal vse to pogosto podpira tudi šola.
