V prvem trenutku bi rekli, da je čisto jasno. Kdor je bolan, star in nemočen seveda bolj potrebuje zdravega kot obratno. Včasih pa se zdi, da to ni tako jasno in da zdravi bolj potrebuje tistega, za katerega skrbi.
Spominjam se gospe, ki mi je telefonirala pred mnogimi leti. Pripovedovala mi je o mami, stari čez devetdeset let, nepokretni in zelo nebogljeni, ki živi pri njej. Nazadnje mi je rekla, da vsak dan prosi Boga, da bi mama še dolgo živela. »Pa se vam zdi, da mama to želi?«, sem jo vprašala. Njen odgovor se mi je zdel zelo pomenljiv: »Tega niti ne vem in me tudi ne zanima. Jaz potrebujem mamo.«
Pozneje sem srečala še veliko ljudi, ki so za nekoga skrbeli doma, največkrat za starše. Vedno znova sem jih občudovala, s kakšno potrpežljivostjo in vdanostjo so to počeli. Vedno znova pa sem pri mnogih doživljala tudi, kako oni, ki negujejo, to potrebujejo zase. Živijo z zavestjo, da so nekomu potrebni, da ima njihovo življenje smisel. Največkrat so neporočene hčere skrbele za svoje starše. Včasih je bilo seveda tudi kako drugače.
Ob tem si res lahko postavljamo vprašanje, kdo koga bolj potrebuje. Nič narobe ni, če tisti, ki skrbi za bolnika, bolj potrebuje bolnika kot obratno. Zelo človeško in razumljivo je to. Je pa pošteno, če si to priznamo in se ne hvalimo okrog, kako smo požrtvovalni in kako bi tudi drugi morali biti takšni. Prav je, da stvari vidimo takšne, kot so in ne delamo slabe vesti drugim, ki česa takega ne zmorejo. Veliko je lahko razlogov, zakaj tega ne morejo. Važno je samo, da pomagajo najti kraj, kjer bodo za bolnega dostojno poskrbeli. In seveda, da ga potem ne pustimo samega in ga obiskujemo, kolikor je v naši moči.
Ko takole razmišljamo o življenju in o naših odnosih, vidimo, kako zakomplicirani so pogosto. Kako se včasih niti ne zavedamo, zakaj nekaj delamo tako in ne drugače. Zato je prav, da se vedno znova ustavimo in razmislimo o motivih našega delovanja. Nič hudega, če so pogosto sebični, samo priznati si moramo, da je tako.
