Ko slišimo besedo mama, se spomnimo na nekaj lepega, toplega, nekaj, kar nam daje varnost in zavetje. Pogosto slišimo, kako stari, že čisto obnemogli ljudje, tik pred smrtjo kličejo mamo. V mami gotovo doživljamo nekaj božjega. Bog, v katerega verujemo, nas sprejema v svoje naročje, tako kot mama.
Spominjam se pridige o materinski ljubezni, ki sem jo poslušala lani. Zelo lepa pridiga. Vsi bi si želeli takšno mamo. Pa vendar moramo biti pri tem zelo realni. Samo dejstvo, da si mama, še ne pomeni, da spremljaš otroka s takšno ljubeznijo, ki bi si jo mi vsi lahko samo želeli.
Prav v odnosu med mamo in otrokom se dogajajo zelo hude stvari. Tudi na to je treba vedno znova opozarjati. Koliko je mam, ki v imenu ljubezni svojim otrokom skoraj ne dajo dihati, ki jih priklepajo nase in jih do konca ne znajo izpustiti, da bi lahko živeli svoje življenje. Tako se trpljenje prenaša še v družine, ki si jih odrasli otroci ustvarjajo. Potem se zgodi, da sin takšne mame celo življenje niha med mamo in ženo in pogosto ne ve, kako bi se odločil. Ali pa mame, ki od svojih otrok pričakujejo, da bodo vsak dan hodili k njim na obisk, čeprav imajo svoje družine, poklic in toliko dela, da komaj še zmorejo.
Takšnih in podobnih zgodb je veliko, tudi zelo različne so. Pred leti sem srečala gospoda, starega več kot šestdeset let, intelektualca, ki je imel svojo družino in svoje otroke. Kljub temu pa se je neizmerno bal za vsako stvar, kaj bo rekla mama. Mama je bila stara skoraj devetdeset let, zelo odločna gospa. Prepričana sem, da ga je na nek način držala še potem, po smrti.
Ko govorimo o materinski ljubezni v njeni najčistejši in najlepši obliki, se mi zdi prav, da vedno znova opozorimo tudi na pasti in odklone materinske ljubezni. Ljubezen, ki ne zna izpuščati in drugim pustiti dihati, ni ljubezen, ampak huda oblika egoizma. Mi vsi pa si želimo ljubezni, prave materinske ljubezni.
