Ko kam potujemo za nekaj dni, se nam pogosto zgodi, da tam pogrešamo svojo posteljo in se že v naprej veselimo, kako lepo bo po vrnitvi domov spet spati v svoji postelji. Eni to občutijo bolj, drugi spet manj. Smo si pač tudi v tem različni.
Na to sem še posebno pomislila, ko sem poslušala gospo, ki je pripovedovala, kako je njen oče doživljal zadnje dneve. Bil je že zelo slab in zdravnica jim je svetovala, da mu preskrbijo negovalno posteljo, da ga bodo tako laže negovali. Seveda so bili vsi za to in so že začeli urejati vse, da mu jo pripeljejo. Ko je oče slišal, kaj pripravljajo, je odločno rekel: »Ne, to je moja postelja in na tej hočem živeti do konca in na njej tudi umreti.« Izpolnili so mu to željo.
Ob tem pa sem se spomnila še neke druge zgodbe o postelji. Tudi to je pripovedovala žena, o svojem pokojnem možu. Dolgo se je vlekla njegova bolezen in vsa družina je bila hvaležna, da so ga imeli še toliko časa pri sebi. Ljubiteljsko se je ukvarjal z mizarstvom in v času svoje bolezni je naredil nekaj postelj. Za mnoge prijatelje in znance. Malo pred smrtjo ga je petnajstletni vnuk prosil, da tudi zanj naredi posteljo. »Prosim, takšno malo širšo, ker čez nekaj let verjetno ne bom več sam.« Takrat je že ni mogel več narediti od začetka do konca, ampak mu je sosed pri tem pomagal. Vnuk je posteljo dobil in je zanjo zelo hvaležen. Zdi se mu kot pravi zaklad. Vsakokrat, ko se uleže v posteljo, se spomni na dedka, ki ga je imel zelo rad. Morda prav zaradi tega še bolje spi.
Lepi se mi zdita ti dve zgodbi o posteljah. Človek bi na prvi pogled rekel, da nista čisto nič posebnega. Morda res nista nič posebnega, ampak zakaj bi morali iskati samo posebne stvari in samo v posebnih stvareh videti nekaj lepega. Postelja je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, vsak dan, od rojstva do smrti. Če bi prešteli čas, ki ga preživimo v postelji, je tega kar precej. To velja za zdrave ljudi, pri bolnikih pa je tega časa še veliko več. Zato ni vseeno, v kakšni postelji spimo.
