O tem sem že pogosto pisala, na mnoge najrazličnejše načine, pa se mi zdi vredno, da o tem še in še govorim. Morda je to ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Njene vrednosti se navadno prav zavemo šele takrat, ko to bližino res potrebujemo, pa ko se znajdemo ob nekom, ki hudo trpi in smo ob njem in bi radi zanj nekaj naredili. Pa ne moremo čisto nič narediti. Samo ob njem smo lahko in zberemo pogum, da ne zbežimo stran. Na zunaj čisto nič ne naredimo, pa bi lahko kljub temu rekli, da je prav v tem največja »akcija«, čeprav si akcijo predstavljamo drugače.
Pred kratkim sem gledala oddajo o trpljenju in tam je bilo govora o »nestorilni bližini«. Zelo vesela sem bila tega izraza, ker pove bistveno.
Sama sem takšnih trenutkov doživela že veliko, ob najrazličnejših situacijah. Zelo pogosto ob svojih bolnikih, pa sploh ne vedno samo ob bolezni. Veliko je tudi drugega trpljenja, ki nima nič opraviti z boleznijo. Včasih ga na zunaj niti ne vidimo. Vem, da sem se vedno spraševala, ali lahko vendarle kaj naredim, ali bi morala kaj narediti, da si pozneje ne bi očitala, da sem kaj izpustila. To je morda ena najtežjih stvari v življenju. Velika nevarnost je, da raje zbežiš stran in mnogo ljudi tej skušnjavi podleže. Preprosto ne zberejo poguma, da bi ostali in pri tem čisto nič ne naredili.
Verjetno se vsak človek kdaj v življenju znajde v takšni situaciji. Lahko samo enkrat, lahko pa tudi večkrat, ali pa traja to leta in leta. Koliko ljudi je na primer, ki dolga leta spremljajo bolne člane družine ali prijatelje. Čisto nič ne morejo »narediti«, če bi še tako radi. Pa vendar naredijo zelo veliko. Največ, kar lahko nekomu narediš. Ne zbežijo stran in pomagajo pri čisto vsakdanjih opravilih. Veliko jih je, ki ob tem nikoli ne tožijo, čeprav je težko. Vedno znova občudujem takšne ljudi. Zelo dragoceni so za naš svet, čeprav o njih ne poročajo nobeni mediji. Še sami se ne zavedajo, da je prav zardi njih naš svet lepši in bolj človeški.
