V vsem je treba najti pravo mero. To je prastara modrost in se vedno obnese. Je pa včasih prav težko najti to pravo mero. Ni nam dana kar tako, ampak se moramo zanjo vse čas prizadevati. To velja tudi takrat, ko govorimo o svoji bolezni. Kdaj, koliko, s kom, kako?
Pravili so mi o gospe, stari čez osemdeset let, ki je zbolela za rakom in so jo zdravili tudi s kemoterapijo, tako da so ji odpadli lasje in je nekaj časa nosila lasuljo. Bila je še zelo živahna, zelo delavna gospa, ki se je veliko družila z ljudmi in so jo vsi zelo spoštovali. Zelo veliko je vedela in je ljudem, ki so jo srečevali, imela res veliko dragocenega povedati. Vedno je vsem kar natančno poročala o svoji bolezni in o zdravljenju. Zraven je še dodala, da je pripravljena tudi umreti, če ne bo šlo drugače.
Enkrat, sredi poletja, se je znašla v kar precej veliki družbi znancev. Ker ji je bilo vroče z lasuljo, jo je snela in rekla: »Pa saj veste vsi, da sem na kemoterapiji in da sem brez las. Zakaj me ne bi videli tudi takšne.« Gospa je v svoji starosti neverjetno dobro okrevala. Še naprej se loteva mnogih stvari in je tudi zelo hvaležna, da toliko zmore. Ve, da to še zdaleč ni samoumevno. Verjetno ji tudi njena odprtost, njena pripravljenost, da o tem govori, pomaga v poteku bolezni.
Poznam ljudi, ki zbolijo in o tem molčijo kot grob. Niti v lastni družini se o tem nočejo pogovarjati. Kot da bi bilo sramotno biti bolan. Človek, ki pride od zunaj, ne more niti povprašati o počutju, niti dati priložnost, da bi bolnik govoril o tem, kar ga teži. Prav tako so tiho svojci, ki tudi trpijo, ampak so raje tiho.
So pa tudi ljudje, ki o svojih boleznih venomer govorijo. Navadno niti ne gre za kakšne zelo resne bolezni. Vsi okrog jih morajo poslušati. Ti ljudje so v veliki nevarnosti, da jih nihče ne bo resno jemal takrat, ko bo res hudo.
Morda ni slabo, če se vprašamo, v katero skupino ljudi spadamo. Med tiste, ki govorijo premalo ali med tiste, ki govorijo preveč ali med tiste, ki govorijo ravno prav.
