Po dolgih letih sem srečala znanca, s katerim sva pred kakšnimi dvajsetimi leti večkrat sodelovala pri raznih prostovoljnih projektih in kolikor se spominjam, je bil pogovor z njim vedno zelo prijeten. Zato sem se ga tudi tokrat razveselila, ko sem ga videla. Potem pa se mi je že po nekaj minutah zazdelo, da imam pred seboj čisto drugega človeka. Prav nobenega veselja in navdušenja nisem zaznala, s katerima je takrat, pred leti, nam vsem dajal pogum in vztrajnost, da smo kljub vsem težavam šli naprej.
Prisluhnila sem njegovi pripovedi in skoraj nisem mogla verjeti, da je to res on. Bil je zelo zagrenjen, kakršnega doslej nisem poznala. Na dolgo mi je razlagal, kaj vse je delal, v čem je bil sploh prvi in kako mu sedaj tega nihče več ne prizna. Zdelo se mi je, da zaradi tega trpi. Če natanko premislim, je bil res v marsičem prvi in je sploh zelo veliko naredil, nisem pa nikoli imela občutka, da dela zaradi takšnega priznanja in da bi mu to veliko pomenilo. Tudi ni bil sam pri tem delu, več nas je bilo in vsi smo delali z velikim veseljem. Ob tem smo se tudi zavedali, da sami s tem ogromno pridobimo zase osebno. Vsaj zdelo se mi je tako. Niti nismo pričakovali kakšne posebne zahvale, zato nisem bila prav nič presenečena, ker je res ni bilo.
Ko sem sedaj videla tega znanca tako razočaranega in zagrenjenega, mi je bilo hudo zanj. Prav nič ne vem, kaj se je še dogajalo v njegovem življenju. Morda je doživel marsikaj težkega, česar ne vem in česar še ni mogel predelati. Upam lahko samo, da mu bo sčasoma uspelo na to gledati drugače, brez zagrenjenosti.
Verjetno se podobno dogaja marsikomu, posebno ko postane malo starejši. Prihajajo nove generacije, ki se bolj malo menijo za to, kar je bilo, ki jim prav nič ne pomeni, kakšne zasluge ima kdo. Morda smo bili tudi mi nekoč takšni. Takšni zagrenjenosti se lahko izognemo samo tako, da že od vsega začetka ne računamo z nobeno hvaležnostjo in z nobenim priznanjem. Delamo zato, ker vemo, da je dobro to delati.
