Naš tretji pohodniški dan nas je vodil od Fonrie, vasice na gori, do mesteca Sarria. Nocoj prenočujemo v prostorih častitljivo starega samostana. Končno nam je uspelo dočakati dan brez dežja, sonce nam je naklonilo nekaj sončnih žarkov, da smo si lahko privoščili celo kakšno minuto v kratkih rokavih. Prehojenih kilometrov je bilo spet okrog trideset, nekateri so se odločili za podaljšek mimo samostana Samos.
Zanimiv občutek je dan za dnem premagovati te kilometre. Privoščiti si, da za teden dni pustiš vsakodnevno delo in skrbi dva tisoč kilometrov stran. Edino opravilo za dan je prehoditi kilometre, korakati po čudoviti poti, čez gozdove, travnike, mesteca in vasi. Kakšen luksuz. Čas, ki omogoča, da se umirimo, da premislimo, da dobimo kako dobro idejo, kako naprej. Po poti, po kateri so šli že milijoni, in na katerih je bilo zmoljenih milijarda očenašev in deset milijard zdravih marij. In to se čuti. Danes smo šli mimo osemsto let starega hrasta, vsi ti milijoni pred nami so šli mimo njega. In to se vidi. Hodimo. Malo v skupini, malo sami. Včasih se nam za kakšno uro pridruži kak tujec pa se pogovarjamo. Milijon razlogov, zakaj so odšli na pot. Milijon želja, milijon molitev, milijoni prehojenih kilometrov v tisoč letih, odkar ta pot obstaja.
Camina me je prijetno presenetila. Poleg ogromnega duhovnega naboja, ki nam ga daje, in lepih razgledov, je ohranila neko svojo žlahtnost in pristnost. Ne glede na prej omenjene milijone se ni skomercializrala, kot se je zgodilo že s toliko stvarmi na tem svetu. Vasice so še vedno majhne, pa čeprav v njih kakšna hiša razpada, nasmehi in pozdravi domačinov so še vedno iskreni. Za vaške gostilnice, v katerih domačini srkajo svojo kavo ali kozarec vino tinto (ki še vedno staneta okrog enega evra) in v katerih si med potjo privoščimo odmor, se zdi, da se je v njih čas kar malo ustavil. Tudi naš čas se je v teh dneh malce upočasnil. Prav je tako in dobro dene, pobegniti iz preračunljivega vsakdana.
Stara rimska misel se glasi ardua prima via (prva pot je naporna), pa še res je tako. A nas čaka jutri že četrti dan, število kilometrov, ki nas čaka, bo padlo pod sto, čevlji so uhojeni, mišice utrjene. Gremo naprej, sv. Jakobu naproti.
Urh Ferlež
Foto: Urh Ferlež in Viljem Kaučič
