Srečala sem gospo, ki jo je pred leti zadela kap. Delno je pokretna, ima pa ohromljeno desno stran telesa. Njo, ki je bila izrazita desničarka, je to zelo prizadelo. Naprej je mislila, da se ne bo nikoli navadila delati z levo roko, pa je počasi šlo. »Zdaj živim pravzaprav že čisto normalno«, pravi. Seveda, prilagojeno njenim zmožnostim. V pogovoru še doda, da rada živi. To se zrcali tudi na njenem obrazu.
Prej je veliko hodila na izlete, tudi v hribe. Zdaj tega ne more, naredi pa vsak dan sprehod okrog bloka. Za to potrebuje sicer celo uro, ampak saj ima čas. S kuhanjem nima posebnih težav, ker je vse prilagodila tako, da je ne moti. Zelo zapletenih stvari pa se raje ne loteva. Kupuje takšna oblačila, da lahko z roko samo smukne vanje in ne potrebuje posebnega zapenjanja. Tudi pri čiščenju stanovanja se je dobro znašla. Vse je uredila tako, da si večinoma lahko počisti sama.
To gospo sem poslušala z veseljem. Občudovala sem njeno življenjsko energijo. Ni dovolila, da bi jo nova življenjska situacija strla. Vedela je, da mora tudi sama nekaj storiti in ne more samo pričakovati, kaj bodo storili drugi zanjo. Takemu človeku tudi drugi raje pomagajo, ker vidijo, da ni preprosto pasiven in da prosi zares samo za tisto, česar ne more sam.
Dobro je videti takšne ljudi. Tudi zato, ker nihče od nas ne ve, kdaj se bo sam znašel v podobni situaciji, morda prej, kot si misli. Ni slabo, če se kdaj vprašamo: Kako bi ravnal jaz na njenem mestu? Bi našel dovolj moči, da svoje želje prilagajam možnostim? Bi kljub omejitvam lahko rekel, da je moje življenje polno in smiselno Bi kljub vsemu lahko rekel, da rad živim?
