Veliko ljudi sem že srečala, predvsem starejših, ki imajo v omari skrbno spravljeno obleko, v kateri naj bi jih pokopali. Nikoli je ne oblečejo, hranijo jo samo za pogreb. Mladim ljudem se to zdi morda čisto nerazumljivo, saj je zanje smrt še tako daleč, da na kaj takega še pomislijo ne. Seveda pa tudi ti mladi ljudje prav nič ne vejo, kdaj jih bo to doletelo. Lahko samo upamo, da šele v starosti.
Spominjam se gospe, ki je pripovedovala, kako je spremljala umirajoče starše. Najprej mamo. Videla je strah na njenem obrazu in jo je vprašala: »Mama, ali se bojiš umreti?« Ne vem, kaj ji je mama odgovorila. Hčerka ji gotovo ni mogla odvzeti njenega strahu. Si pa predstavljam, da je mamin strah s tem vprašanjem malo omilila, Mami je dala priložnost, da o tem govori. Ta hčerka res zasluži veliko priznanje, ker je imela pogum za to vprašanje. Večina ljudi si tega sploh ne bi upala vprašati.
Kmalu po mamini smrti je ta gospa spremljala še umirajočega očeta. Tudi z njim se je veliko pogovarjala. Vedela je, da ima v omari, ki je bila tik zraven očetove postelje, spravljeno obleko, v kateri bi želel biti pokopan. Že zelo dolgo je ni oblekel in zdelo se ji je, da mora biti že čisto zaprašena. Zdelo se ji je, da bi jo bilo treba pred pogrebom nujno nesti v čistilnico. Vendar je ni mogla vzeti iz omare, ne da bi povedala očetu, zakaj. Če bi jo vzela ven, bi s tem nekako napovedala, da računa z očetovo skorajšnjo smrtjo. Tega pa ni hotela. Šele takoj po očetovi smrti jo nesla v čistilnico, kjer so jo očistili.
Ta pripoved se mi je zdela zelo lepa. Vredno ji je bilo, da bo oče v krsti v očiščeni obleki. Morda drugi tega niti ne bi opazili. Ampak ne gre za druge. Iz spoštovanja do očeta je morala biti obleka čista.
Takšne so zgodbe iz našega vsakdana. Človek bi morda rekel: »Nič posebnega.« Ampak zakaj bi morale biti nekaj posebnega. V njih se zrcali življenje, ki ga živimo in vsako naše življenje je enkratno.
