Že pri majhnih otrocih v vrtcu se začenja tekmovanje, kdo bo imel bolj imenitna oblačila, superge boljših znamk, kdo bo hodil s starši na izlete daleč po svetu in še veliko podobnega. Ko otroci odraščajo, se vse to stopnjuje še z veliko dražjimi stvarmi. Da ne govorimo o tem, kako je to pri odraslih. Vsak bi hotel imeti nekaj, kar je bolj imenitno od tega, kar imajo drugi. To tekmovanje povzroča mnogim velike skrbi, ker nimajo denarja, da bi si vse to kupili. Zato ostajajo mnogi večno nezadovoljni in živijo z občutkom, da so tudi manjvredni, ker vsega tega ne zmorejo.
Pred kratkim mi je znanka pripovedovala, kako je bilo z njihovim Petrom, ko je bil še v osnovni šoli. Res se je to dogajalo že pred mnogimi leti in je bilo življenje takrat za vse nas precej drugačno, bi se pa marsikaj dalo uporabiti tudi še dandanes. Živeli so zelo skromno, dvema šoloobveznima otrokoma so lahko kupili samo najnujnejše. Ko je bil sin še čisto v začetku osnovne šole, so se njegovi učenci šopirili in bahali, kaj vse imajo, česar on nima in mora nositi zakrpane žabe. Otroci znajo biti pri tem zelo kruti. Peter pa se ni dal kar tako. Pogledal je sošolce in jim ponosno rekel: »Moja mama zna šivati, tudi žabe. Tvoja tega ne zna.« Otroci niso vedeli, kaj naj bi na to odgovorili.
Ta na videz nepomembna zgodba se mi zdi odlična. Mama je morala najprej v sinu vzbuditi občutek vrednosti, tudi če ni imel vsega, kar so imeli drugi. Otrok, ki se sam počuti manj vrednega, tega ne bi mogel reči s takšno odločnostjo. Poudarek vrednosti je prenesla iz imeti na biti in upajmo, da je sinu to uspelo zadržati vse življenje, tudi pozneje, ko se je moral srečevati s še hujšimi izzivi.
Želela bi si imeti samozavest tega otroka. Nam vsem bi to želela. Morda pa se moramo za to malo bolj potruditi, vsak dan znova. Na misel mi prihaja znanec, ki je pred nekaj leti z zakrpanimi »čižmami« prišel na vrh Triglava in mu je bilo pomembno samo to, da je tam gori. Čisto nič ga ni motilo, če so vsi okoli njega imeli krasno opremo.
