V času študija delovne terapije sem se odločila za študentsko izmenjavo, ki je v marsičem spremenila moje življenje. Tam sem prvič dobila vpogled v to, kaj pomeni praksa, ki je usmerjena potrebe uporabnika. Ko ni šlo več samo za teorijo, temveč nekaj otipljivega. Odpirala so se vrata, skozi katera sem se bala vstopiti, pa je bilo treba. Z novim znanjem so prišla tudi nova vprašanja in navodilo “Sprašuj, išči, beri, poskusi, sprašuj!”. Ne nujno v tem zaporedju. In tako še vedno.
Ker sem tiste generacije, ki smo še pili “medicinski model” obravnave, mi je bilo gledanje na uporabnika, kot tistega, ki bolje ve od mene, kaj je zanj dobro, nekako tuje in nelogično. Na raznih tečajih, konferencah in seminarjih sem po stari navadi iskala človeka, ki bi mi povedal, kako teorijo spraviti v prakso.
Kot se pri takšnih stvareh rado zgodi, se nam stvari odpirajo takrat ko čas dozori. Spoznanje, da življenje ni samo češnja na vrhu torte, pač pa tudi moka, jajca in pecilni prašek, je vplivalo tako na poklicno kot zasebno sfero. Da bo treba odgovore na vprašanja, ki jih tako rada postavljam, kdaj poiskati tudi v sebi in pri svojem delu.
In ko sem se decembra 2015 udeležila seminarja v Parizu na temo Metode montessori pri starejših in osebah z demenco, se je to spoznanje le še potrdilo. Treba bo na pot! Na romanje, če hočete, ki še kar traja! Takšna spoznanja me precej utrudijo – spijejo energijo, ker to pomeni, da nekaterih stvari ne morejo narediti drugi namesto mene. In montessori je ena izmed takšnih poti. Nikakor ni in ne more biti cilj. Je lahko samo pot. Tako kot jo jaz vidim, pot stalnega premišljevanja kaj pomeni drugemu dati svobodo. Kaj pomeni delati z ljudmi, ki imajo slučajno demenco – torej osredotočati se raje na človeka, kot bolezen ? Kaj pomeni dati mu možnost izbire? Kaj pomeni umakniti se? Kaj pomeni potegniti roko nazaj, ko že spet hočem narediti nekaj namesto človeka pred sabo? Kaj pomeni spodbujati na dostojen način? Kaj pomeni spoštovati dostojanstvo človeka s katerim se srečujem? Je uredu, če mu rečem “Boste lahko…?”, “Boste zmogli…?”, “Bi poskusili?” ali pa morda “Bi mi pomagali?”, “Ne morem brez vaše pomoči, bi mi hoteli pomagati pri …?”.
Pomeni biti zvest v malih stvareh.
Biti usmerjen na uporabnika ali biti montessori je pravzaprav isto odzivno življenje. Odzivati se na potrebo človeka. Odzivati se na spremembo. Biti odziven, fleksibilen in dopuščajoč, da nekdo razmišlja drugače od mene, izven mojih okvirjev, vendar še vedno človek, ki potrebuje oporo, da bi še naprej živel njemu ljubo življenje.
