Življenje nas res vedno znova preseneča. Sem in tja srečam znanca, starega okrog štirideset let, ki mi vedno znova zagotavlja, kako bo znanost čez nekaj časa obvladala vse naše početje, vse, kar delamo, kar mislimo, kar želimo … Seveda mu vedno znova povem, da tega preprosto ne verjamem, pa me prav začudeno gleda. Le kako morem biti tako »neznanstvena«? Le kako bi mogla znanost kdaj zajeti vse naše življenje, ko pa je to skrivnost zase, v vsakem trenutku drugačno in po svoje nedoumljivo?
To mi je prihajalo na misel po pogovoru z gospo, ki je pred malo manj kot enim letom izgubila moža. Umrl je v najboljših letih, nenadoma. Ostala je sama z dvema odraščajočima otrokoma. Že od nekdaj je jemala življenje zelo resno, veliko je premišljevala, se tudi pogovarjala, imela je občutek, da je kolikor toliko kos vsemu dogajanju. Zdaj, po moževi smrti, pa se ji zdi, da mora vse postavljati na novo. »Kot da sem spet v času pubertete, ko je treba toliko stvari postaviti na pravo mesto«, je glasno razmišljala. Zdi se ji tudi, da potrebuje novo družbo, ki jo bo znala sprejemati v njeni novi vlogi vdove. Ves ta proces, ki ga doživlja zelo zavestno, je povezan tudi z bolečino.
Pogovarjali sva se prav o tem procesu in o bolečini, ki jo prinaša s seboj. Vsak od nas ga doživlja, vsak na svoj način. Ob vsaki življenjski spremembi, ko pod nogami ne čutimo več varnosti, ki smo se je že navadili. Bolečino čutimo, ko se poslavljamo od ljudi in stvari, ki jih imamo radi. Ob upokojitvi, ob preselitvi, ob odhodu otrok od doma, ob staranju in bolezni, in seveda še ob marsičem. Nobena znanost, pa naj še tako napreduje, nam ne bo nikoli mogla odvzeti bolečine, ki jo pri tem občutimo. Tudi če živimo zelo zavestno, tudi če se na marsikaj pripravljamo, tudi če nismo panični in tudi če imamo globoko vero v sebi. Del našega življenja je. V vsakem življenjskem obdobju moramo vse postavljati na novo. Nazadnje, ob smrti, pa bo to postavljanje na novo
