Ganljiva se mi je zdela pripoved znanke, malo starejše od mene. Pripovedovala mi je o svojih vnukih, pa tudi o svojih otrocih. Zdaj je že toliko let minilo od takrat, ko so bili še majhni. Nekatere svari pa so kljub temu ostale žive, kot da bi se zgodile včeraj.
Njen sin in njen nečak sta bila približno enako stara in sta se skoraj vse dneve skupaj igrala. Bila sta nerazdružljiva bratranca in prijatelja. Ko sta bila stara dobra tri leta, je nečak doživel hudo nesrečo in je pri tem umrl. To je vse hudo prizadelo. Spominja se, kako je šla s triletnim sinom na pokopališče, da ga pokropita in se poslovita od njega. Ni si mogla predstavljati, kako bo njen trileten otrok reagiral. Vedela je samo, da se od pokojnega prijatelja mora posloviti in je bila pripravljena na vse.
Potem pa je doživela nekaj, česar še sedaj po tolikih letih ne more pozabiti. Triletni sin se je postavil pred krsto, se obrnil k mrtvemu prijatelju in na ves glas povedal: »Ti si bil najboljši. Vedno si me premagal in vedno si bil prvi.« To je bil njegov poslovilni govor. Takšen, kot bi si ga želel marsikateri odrasel človek. Kdo ve, ali se je ta triletni otrok v tistem trenutku smrti sploh zavedal. Morda niti ne in to ne bi bilo prav nič čudnega. Zanimivo bi bilo tudi slišati, če se sedaj, po več kot štiridesetih letih, tega sploh še spominja. Starost treh let je ravno takšna, da se nekaterih stvari pozneje še prav dobro spominjaš, mnogih pa čisto nič. Vsekakor pa si je vse njegove besede dobro zapomnila mama, ki je bila zraven.
Otroci nas vedno znova presenečajo. Zelo izvirni so, pristni, še nič umetno narejeni in še ne pokvarjeni. Če imajo srečo, da imajo tudi takšne starše in živijo v normalnem okolju, lahko vse to ohranijo zelo dolgo. Včasih vsaj do določene mere celo življenje.
Meni se zdi ta zgodba izredno lepa. Ta triletni otrok je priznal prijatelju, da je bil vedno najboljši. V to je bil tudi globoko prepričan. Lahko se ob tem vprašamo, kolikokrat smo pripravljeni drugemu priznati, da je vedno najboljši. Celo ob smrti nisem prepričana, da nam to vedno uspe tako, da smo res v srcu prepričani o tem.
