Rada rečem, da bom, ko bom imela čas, še več brala. Branje knjig mi je kot sprehod v neznano. Odpira mi nove svetove, nove uvide. Zato je dobra knjiga zame najlepše darilo. Berem kjerkoli in kadarkoli le imam čas.
Moja nabiralka gob najbolj strastno biva takrat, ko beseda nanese na gobe. Gobe kot spomin, gobe v receptih, gobe kot koledar, vlaganje gob, slikanje gob, oblikovanje gob…, ah te gobe!
Celo življenje je bil ponosen kmetovalec. Vedno v koraku s časom, vedno z najnovejšimi stroji, naprednimi pristopi in na vsakem sejmu. Danes najraje odpre kakšen katalog s kmetijskim orodjem in zadnjo generacijo traktorjev, pregleda Kmečki Glas in se pogovarja o svoji najljubši pasmi krav katere fotografijo ima pri sebi.
Najraje je urejala rože, imela roke v zemlji, pripravila mešanico za svoje balkonsko cvetje. Kot bi bila eno z njimi. Prav čuti jih. Zgodbe z nasveti o cvetju kar vrejo z nje, ob koritu za rože besede sploh niso potrebne. Vse kar samo najde pravo pot.
Vsakič ko mi uide “gužva” me omikano popravi z “gnečo”. In potem spregovori o tem, kako danes mladi niti govoriti več ne znajo. In se kar malo razhudi. Da bi učitelji morali vzgajati v ljubezni do jezika, pove. In ima občutek, da je kot učiteljica imela več besede pri tem kaj in kako bo delala z otroki.
Vsako jutro ji na poti v cerkev uide pogled še k vrtnicam. Je potrebno kaj postorit, so še uredu, je kaj zmrznilo ali pa morda že kaj poganja.
“Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu…” kot bi rekel Pavček in res je tako. In prav zato je vredno in potrebno, da vsakemu pripravimo, glede na 7. načelo metode montessori, takšne dejavnosti, pripomočke in materiale, ki so jim znani, estetski in jim pomagajo živeti to kar oni so.
Sara
