Snežni ples

Skoraj ni otroka, ki se ne bi razveselil prvega snega. Kot nečesa prav posebnega, čudežnega. Potem, ko odrasteš, to navdušenje nad snegom navadno ni več tako zelo prisotno. Sneg je treba tudi kidati, tudi vožnja po cestah lahko postane prava muka, pa še marsikaj drugega neprijetnega se lahko pridruži. Pa vendar poznam nekaj ljudi, ki so znali obhraniti navdušenje nad prvim snegom do pozne starosti.

            Tega sem se spomnila, ko mi je znanka pred leti ob prvem snegu pripovedovala, kako sta z možem imela dolga leta navado, da sta na prvi snežni večer stekla na travniček na drugi strani ulice in zaplesala. Vse to se je dogajalo sredi mesta. Zdaj tega že kar nekaj let ne počneta več. Ona je zaradi bolezni na invalidskem vozičku in ji je kaj takega nedosegljivo. Se pa z veseljem  spominja, kako jima je bilo takrat lepo. Ne z žalostjo, da tega ne more več, ampak z veseljem  in hvaležnostjo, da sta takrat to delala.  

            Mene je ta njena pripoved spravila v dobro voljo. Koliko ljudi zna potem, ko  odrastejo še ohraniti takšno veselje in navdušenje? Verjetno ne prav veliko. Pa tako malo je potrebno za kaj takega. Tudi nič ne stane. Ni nujno, da gre ravno za snežni ples, lahko je tudi kaj drugega, kar nam je v veselje. Človek verjetno tudi veliko laže živi, če se zna veseliti takšnih na videz drobnih in ne posebno pomembnih stvari. Morda pa so bolj pomembne kot se zdi na prvi pogled?

            Pravzaprav gre za to, da znamo ohraniti otroka v sebi. Otroka v najbolj pozitivnem pomenu. Otrok je še iskren, radoživ, se zna veseliti ob čisto drobnih stvareh in še marsikaj podobnega. To še zdaleč ne pomeni, da ne bi smel odrasti in gledati na življenje z očmi odraslega človeka. Seveda je to nujno potrebno. Ob tem pa ni slabo, če zna v svojem srcu ohraniti še majhen otroški kotiček, v katerega se sem in tja zateče. Ne tako pogosto, samo ob posebnih trenutkih. In potem na večer prvega snega zaplešeta svoj snežni ples. Kot dva otroka.    

Deli.