Samo pomislimo, kolikokrat se prepiramo, kdo ima prav. Včasih za prave malenkosti, včasih tudi za bolj pomembne stvari. Pa se pogosto zgodi, da sogovornika tudi s tehtnimi utemeljitvami ne moremo prepričati. Vsak ostane pri svojem prepričanju in hudo je, če se zaradi tega skrhajo naši odnosi. Verjetno bi vsakdo od nas v svoji preteklosti našel veliko takšnih dogodivščin.
Ko si mlad, te pogosto popade misel, da moraš ljudi prepričevati, da moraš svet spreminjati na bolje, da moraš zelo aktivno posegati v dogajanje. Razočaranje je potem veliko, ko ti to ne uspeva. Z leti morda spoznaš, da je največ vredno to, da znaš v okolju, v katerem živiš, ustvarjati ozračje dobrega sožitja. Morda moraš imeti res že kar nekaj let in življenjskih izkušenj, da to dojameš in da ti to uspe.
O takšni življenjski modrosti sem razmišljala ob stari gospe, ki je kljub svojim dvaindevetdesetim letom še zelo sveža, čeprav je v svoji starosti v marsičem že bolj betežna. Živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. S snaho sta si marsikdaj prišli navzkriž, zdaj pa nekako vedno bolje vozita. Stara gospa je v pogovoru rekla takole: »Raje imam mir kot prav. Prav nič se ne borim za to, da bi moralo vedno obveljati moje prepričanje. Vidim, da tako veliko bolje živimo.«
Ta njena zgodba velja gotovo za marsikatere naše odnose. Saj ne mislim, da bi se morali vedno odpovedati svojemu prepričanju. Sploh ne. Včasih ga je potrebno in vredno zagovarjati kljub vsem težavam, ki sledijo. Te težave so lahko tudi zelo velike. V mnogih primerih, in teh je največ, pa to sploh ni tako pomembno in sploh ne gre za kakšne usodne stvari. Prav za to gre, da znamo premisliti in presoditi, kdaj je vredno, da se prepiramo za svoj prav in kdaj ne. Znati odnehati je stvar človeške zrelosti. Pričakovali bi, da so stari ljudje bolj zreli in to znajo, pa je žal ravno obratno. Mnogi pričakujejo celo, da jim bodo drugi dali prav zaradi let. Ampak leta sama človeka še ne naredijo zrelejšega.