Pozdrav z Jožefovega hriba in našega Doma

kjer doživljamo naš vsakdan v duhu časa, ki nas lovi že vse od marca naprej. Pa gre nekako, s kakšnim dogodkom v atriju ali sicer, kolikor se da, tudi vidnim ali pa vsaj slišnim za naše stanovalce in redke obiskovalce prireditev. V sredo smo imeli s celjsko Mohorjevo res izjemen dogodek, počaščen tudi z lepim številom uglednih gostov. G. Andrej Rahten nam je predstavil svojo novo knjigo ob stoti obletnici koroškega plebiscita z naslovom: »Po razpadu skupne države«. Tudi ko nastaja ta zapis je v duhu dneva, kot vse poletne petke,  slišati zvoke harmonike.

Redno dogajanje v varstvu starejših je seveda okrnjeno glede na število zbranih v prostoru, vendar nam veliko pripomore naš atrij, ki smo ga to leto nekako rezervirali le za naše stanovalce in ga pridno uporabljajo tako za telovadbo kakor druženja na prostem, seveda vsi, ki to še zmorejo. Končno so začeli cveteti tudi oleandri, ob katerih vzdušje v prostoru pridobi nekoliko mediteranski pridih.

Vse bi še nekako kar normalno potekalo, če bi seveda ne bili okrnjeni obiski svojcev in izhodi stanovalcev.  Težko se je pogovarjati in doživljati drug drugega skozi okno oziroma šipo a za enkrat ne najdemo, boljše možnosti. Navkljub ponujeni pomoči različnih institucij, odgovornost za preprečitev vnosa okužbe v dom ostaja na odgovornih v Domu.  Ponoči me je poklical naš sobrat iz Toronta in sva poklepetala tudi o življenju v Domu tam, ki ga vodijo Slovenci. Že od marca naprej so vseskozi povsem zaprti  in se srečujejo s svojci le iz balkonov svojih sob, tisti ki morejo. 

Kolikor se da, bedimo nad izhodi stanovalcev zaradi nujnih potreb na banki in podobno in jih sami, naši zaposleni, peljemo in spremljamo pri tem.  To se nam zdi vseeno bolje, kot da jih prepuščamo prevozom s taksijem ali kako drugače, povsem omejiti glede tega jih pa nikakor ne moremo. Tudi za osebne potrebe iz trgovine ali mesta tako poskrbimo in prinesemo želeno. 

Ob sredah se redno dobimo, kolikor je mogoče vsi, na dvorišču in je z nami praviloma tudi zdravnik. Pretehtamo situacijo, na novo poudarimo potrebo po odgovornosti v naših ravnanjih pri varovanju pred okužbo in razčistimo kakšna vprašanja. Smo dom, to skušamo ohranjati. Glede na lepo okolico je kar nekaj možnosti doživljanja, letos še posebej lepe narave in tega smo resnično veseli.  Hiše seveda ne moremo in ne smemo in tudi ne želimo zapreti, se pa skušamo varovati kolikor se da in gradimo na osebni odgovornosti. Zavedamo se, da smo sredi virusa in nikoli ne moremo biti gotovi, da nas ne najde, tako kot posameznike, kakor kot Dom. Skušamo narediti vse, kar se da, ne bi pa radi bili panični, vse je pač del življenja.  Veseli smo, ko se naši stanovalci tega resnično zavedajo in z razumevanjem sprejemajo, lahko bi rekli, naše skupne odločitve. Seveda je za koga lahko to tudi precejšen napor zato smo še toliko bolj veseli medsebojna vzajemnosti in spodbude. Nič veliko lažje ni za zaposlene. Stalna skrb, kje je kdo, kakšno je počutje, kako bo z dopustom, kam lahko in kam ne ter podobno in tudi zanje in njihovo odgovornost smo lahko hvaležni. 

Ostajamo povezani, najprej z željo, da bi bilo tako kot je in s prošnjo, da se nam stvari ne bi poslabšale, temveč čimprej izboljšale.   

Jože Planinšek s sodelavci

Celje, 17. julij, 2020

Deli.