Vsakdo od nas bi lahko pobrskal po svojem življenju in ugotovil, da se je pogosto česa zelo bal, potem, ko se je s tem srečal, pa vse skupaj sploh ni bilo tako hudo. Čim starejši smo, toliko več takšnih izkušenj imamo. Če nam uspe, da nam te izkušnje pomagajo, da se neznanih stvari, ki so pred nami, manj bojimo, je seveda to zelo dobrodošlo. Nekaj strahu pred neznanim pa bo vedno ostalo, če se še tako učimo iz izkušenj, ki niso slabe.
Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo. Po svoje je določen strah lahko tudi dragocen, ker preprečuje, da bi ravnali preveč lahkomiselno, kot da se nam ne more nič zgoditi. Hudo pa je, kadar je strah tako močan, da postane prevladujoče čustvo. Takrat lahko človeka ohromi in ni sposoben narediti niti tega, kar bi lahko. Pa smo spet pri tem, da je treba najti pravo mero med zaupanjem in določenim strahom, ki ni hromeč, ampak ustvarjalen. Tako kot tudi pri vsem drugem, kar počnemo. Vedno na poti, vedno v iskanju in nikoli ne moremo biti stoodstotno gotovi, da se bo zgodilo tako in nič drugače.
Na to razmišljanje me je pripeljal zelo vsakdanji dogodek v nekem februarju, ko smo po dolgem času imeli v Ljubljani spet veliko snega. Otroci in mnogi drugi so ga bili veseli, zame pa je sneg že zelo dolgo problematičen. Takrat je najbolje, da ostanem doma, gledam skozi okno, kako sneži, in čakam, da bo sneg izginil. Prav takrat smo se z neko zelo ljubo gospo dogovorili za obisk v njeni hiši, nedaleč od mojega doma. Priznam, da me je že en dan prej močno skrbelo, kako bom sploh prišla v hišo. Vedela sem, da bo na vrtu odprla vrata v dnevno sobo, toda prehoditi bo treba pot do tja. Po snegu. Nisem si znala predstavljati, kako. Potem pa se je zgodilo vse veliko laže, kot sem pričakovala. Poskrbela je celo, da je bil sneg po poti na vrtu skidan, pot prosta in težav sploh ni bilo. Priznam, da me je postalo sram, da nisem bila sposobna zaupati, da se bo stvar uredila tako, kot je prav. Morda mi bo uspelo ob naslednji priložnosti.
