Prav je, da delamo načrte. Živeti kar tako, brez kakršnegakoli načrta, verjetno ni dobro. Prav tako pa je tudi dobro, če se zavedamo, da se naši načrti pogosto ne uresničijo čisto tako, kot smo načrtovali, ampak malo drugače. Pravzaprav se to dogaja zelo, zelo pogosto.
Velikokrat sem že pisala o tem, kako dobro je, da ima človek vsaj dva scenarija, lahko tudi več. Navadno se potem zgodi nek tretji scenarij, na katerega ni mislil nihče.
Znanka mi je pripovedovala, kako se je odpravljala na peš pot v Santiago di Compostello. Vse je zelo natančno premislila, preigrala vse možne scenarije in se nanje dobro pripravila. Tako je na pot odšla zelo mirna, z občutkom, da je ne more nič neprijetno presenetiti.
Potem pa se je zgodilo, da zaradi hudih zdravstvenih težav zadnjih sedemdeset kilometrov ni mogla več prehoditi in se je morala k svetemu Jakobu pripeljati s taksijem. Še sedaj ne more razumeti, kako se ji je moglo kaj takega zgoditi. Saj je vendar vse tako skrbno načrtovala.
Teh sedemdeset kilometrov jo je zelo jezilo in začela je premišljevati, da bi šla še enkrat na pot, da opravi še te kilometre. O tem se je z nekom posvetovala in dobila takšen odgovor: »Morda je poanta ravno v teh sedemdesetih kilometrih.« Ta odgovor ji je dal veliko misliti.
Res, prav ob teh manjkajočih sedemdesetih kilometrih lahko veliko razmišljamo. Takšno je naše življenje, pestro in nepopolno in morda prav zaradi te nepopolnosti še bolj dragoceno. Če ji ne bi manjkalo teh sedemdeset kilometrov, bi razmišljala samo o svojem velikem uspehu, da je to zmogla. Tako pa se je zgodilo nekaj, kar je tipična podoba našega življenja. Ob vseh mogočih načrtih se je zgodil plan Ž in morda je bilo prav to sporočilo tega romanja.
