Pred nekaj meseci sem v manjši skupini doživela zelo zanimivo reakcijo na novico o smrti starega človeka. Izvedeli smo, da je znanki umrl dedek, star devetinosemdeset let. že precej bolan in betežen. V družini so bili na smrt pripravljeni in so ob smrti zelo lepo poskrbeli za vse. Za molitev, mašo in pogreb. Imeli so ga radi, zdaj pa so začutili, da je prišel čas za njegov odhod.
Presenetila pa me je gospa, malo mlajša od umrlega, ki je bila prisotna ob tej novici. Starega gospoda sploh ni poznala, tudi ne njegove družine. Ko je slišala novico o smrt, je samo zastokala: »Ojoj!« Vprašala sem jo, zakaj se ji zdi to tako strašno. Pa mi je odgovorila: »Tako se nekako spodobi, da odreagiramo pri smrti.« Res, tako smo navajeni. V naši miselnosti imamo ob smrti vedno občutek, da je to nekaj slabega, kar ne bi smelo biti. Pa vendar se bo vsak človek prav gotovo srečal s smrtjo. Meni bi se zdela veliko bolj ob takšnih priložnostih na mestu hvaležnost za vse, kar je ta človek v življenju naredil. Težko tudi razumem, da tako reagiramo na smrt sredi Evrope, ki jo je dve tisočletji oblikovalo krščanstvo. Ta »OJOJ« se ne zdi prav krščanska reakcija na smrt.
Verjetno se ljudje, ki rečejo kaj takega, tega sploh ne zavedajo. Tako rečejo zato, ker pač vsi tako delajo. Vsaj zdi se tako. Če bi vsak malo bolj pomislil in se vprašal, kaj smrt pomeni, bi bilo gotovo drugače. Ampak kdo je sploh še pripravljen kaj več razmišljati o tem, kar se dogaja okrog njega.
Morda pa je še en razlog, zakaj je gospa tako reagirala. Tudi sama je že stara in ne more več pričakovati dolgega življenja. Torej se bo tudi ona morala kmalu srečati s smrtjo. Kdo ve, ali o tem sploh kaj razmišlja. Tudi če ne, se podzavestno tega zaveda. Morda se boji, kar ni nič čudnega. Tudi če verujemo v Boga, ki nas ob smrti sprejema v svoje naročje, stojimo pred neznanim in tega se vedno bojimo. V veliko pomoč nam je, če se o tem pogovarjamo in ne potiskamo iz zavesti.
