Zadnja leta in desetletja je tako v strokovnih razpravah, kot tudi v drugih krogih veliko govora o tem, da ena stvar, ki je dobra za enega, ni nujno dobra za drugega človeka. Ali drugače, da je nujno treba delo prilagoditi posamezniku. Ker pa gre za spremembo logike je temu potrebno nameniti dovolj časa. Gre za male stvari in tu je en tak primer.
- Na mizi so različni materiali pripravljeni za delo s stanovalci. Zaposlena prisede k stanovalki, potegne k sebi enega izmed materialov po lastni izbiri in reče gospe poleg sebe “Bova malo sestavljali.” In začneta. Odzivi so različni. Enkrat boljši, drugič slabši. Nekako uspeta priti do konca. Zaposlena vstane in gre k drugemu stanovalcu ali po drugih opravkih.
- Na mizi so različni materiali pripravljeni za delo s stanovalci. Zaposlena izbere tistega, ki je pripravljen na podlagi življenjske zgodbe stanovalke. Prisede in reče: “Dober dan!” počaka “Moje ime je…..” počaka “Bi mi hoteli pomagati?” počaka “Tule imam nekaj kar me spominja na vas.”. Zaposlena kratko razloži ali le pokaže. Pogovor, ki sledi nikoli ni enak in tudi če stanovalka z materialom ne ravna na za nas “pravi način”, je nihče ne popravi. Nič popravljanja, nič vmesnega poseganja, le spremljanje. Njen svet, njena odločitev, njena izkušnja, njen proces, njen uspeh. Na koncu zaposlena reče “Navdušena sem!” počaka “Hvala, ker ste mi pomagali.” počaka “Brez vas ne bi zmogla.” počaka “Bi mi pomagali še kdaj?”. Enkrat je boljše, drugič slabše. Tudi če ne želi sodelovati je to čisto uredu.
Mala razlika, vendar pomembna. Njihov svet, njihova odločitev, njihova izkušnja, njihov proces, njihov uspeh. Mi smo le spremljevalci.
Zagotovo to že vsi vemo. Pa tudi delamo tako? Vsak dan?
Samospraševanje bi morala biti stalnica slehernega od nas.
Pomeni, da ne čakam več, da se bodo drugi spremenili prvi, ampak da bom jaz sprememba, ki jo pričakujem v svetu.
Pomeni, da se preselimo od “samo, da imajo kaj za prijet v roke” do “dejavnosti, vlog in rutin, ki izhajajo iz pretekle izkušnje, interesov, ohranjenih spretnosti in sposobnosti”.
Pomeni, da se preselimo od “Kdo je to na sliki?” do “Je na sliki vaš sin Jakob ali teta Lojzka?”.
Pomeni, da se preselimo od “Danes bi oblekli to.” do “Bi danes oblekli to ali to majico?”.
Pomeni, da se preselimo od klepetanja s sodelavcem do klepetanja s stanovalcem.
Navada je železna srajca, vendar ima vsak od nas nekaj skritih adutov, s katerimi se tudi s starim železjem da opraviti.
Sara
