Pred več kot pol leta sem poslušala predavanje o Viktorju Franklu in o logoterapiji. Ta mi je zelo blizu in se v svojem življenju velikokrat ravnam po njej, ne da bi se tega sploh zavedala. Ko sem bila mlajša, sem tudi veliko prebrala s tega področja in zdaj to verjetno živi v meni in mi pomaga živeti.
Predavatelj je govoril tudi o naši odločitvah in pri tem opozoril na sam pomen besede odločitev. Tako jasno nisem o tem pojmu nikoli razmišljala. Odločiti pomeni sprejeti eno od možnosti in se ločiti od drugih, ki so tudi na voljo. Ne moreš imeti vseh, pa če bi jih imel še tako rad. Vsi smo postavljeni pred takšne izbire, razen če živimo v skrajni revščini in teh izbir sploh ni. Tega si seveda ne želi nihče od nas. Pa sploh ne gre samo za materialne stvari, čeprav s temi lahko to najlaže ponazorimo.
Vsi, ki smo malo starejši, se še spominjamo časov, ko se v naših trgovinah marsičesa ni dobilo, na primer kave, pralnega praška, olja, toaletnega papirja in še marsičesa. Takrat smo bili veseli za vsak pralni prašek, ki nam ge je uspelo dobiti. Zdaj greš v trgovino in stojiš pred dolgo polico s pralnimi praški in včasih ne veš, za katerega bi se odločil. Včasih me popade misel, kako bi bilo enostavneje brez te izbire. Pravzaprav se moramo odločati celo življenje, vedno znova, v vsakem življenjskem obdobju na svoj način. In vedno, ko se za nekaj odločimo, se poslovimo od drugih možnosti izbire. Tako izbiramo svoj poklic, pa življenjske sopotnike, izbiramo kraj bivanja in tako dalje. Lahko je veliko stvari, ki vplivajo na to izbiro, ampak odločiti se moraš nazadnje za eno. Ob tem se mi zdi zelo bistveno, da se zavedamo, kako se vsakokrat, pri vsaki odločitvi, tudi od nečesa poslavljamo, od nečesa ločujemo. Poznam ljudi, ki se leta in leta odločajo, na primer, da bi se poročili, da bi se preselili ali kaj podobnega, pa se nazadnje ne morejo odločiti in od nečesa posloviti. Škoda. Namesto da bi zaživeli na novo, životarijo v starem in so pogosto zelo nesrečni pri tem.