Kaj vse naredijo ljudje, da ne bi bili drugačni od drugih, da bi šli v korak z vsem, kar je v tem času moderno in »družbeno potrebno«. Nekateri gredo krepko preko svojih zmožnosti in se celo zadolžijo. Potem pa iz teh dolgov nikakor ne morejo zlesti, kar jih muči leta in leta. Kot da je njihova vrednost odvisna samo od tega, da v ničemer ne odstopajo od večine ljudi okrog sebe.
Pogovarjala sem se s staršema, ki živita nekje na kmetih. Dva otroka imata, stara deset in dvanajst let. Trdo morata delati, poleg kmetije hodita še oba delat v tovarno. Denarja je vedno premalo, skrbno morata pretehtati, kako ga bosta čim bolj pametno porabila. Trudita se, da otroka ne bi bila za nič prikrajšana. Otrokoma sta kupila zelo dobro smučarsko opremo, vse, kar za smučanje potrebujeta. Peljala sta ju tudi na Krvavec, da bi tam lahko uživala na pravem smučišču. Pa glej: dvanajstletnega sina smučanje sploh ne veseli. Raje hodi po hosti, posluša ptiče, pleza po drevju, opazuje gozdne živali in pri vsem tem uživa. Uživa tudi na snegu okrog hiše, skače po njem in dela tisoče norčij, samo k smučanju s krasnimi smučmi in vso najmodernejšo opremo ga ne pripravijo. Za to se še zmeni ne. Starša sta zaradi tega prav nesrečna. Le kako naj se potem normalno vključi med ostale otroke? Saj vendar ne more biti drugačen od drugih otrok.
Ta starša imata resne skrbi zaradi smučanja, drugi starši zaradi česa drugega. V bistvu pa gre za to, da starši želijo svoje otroke čim bolje opremiti za življenje. Nekateri starši vključujejo svoje otroke že v vrtcih v kakšne posebne programe, ki jih tudi drago plačujejo. Ali prinesejo ti za poznejše življenje kakšne koristi, je drugo vprašanje.
Morda pa bi bilo bolje, če bi se starši bolj trudili za to, da bi se otrok življenja veselil, da bi se učil videti vrednost majhnih, na zunaj nepomembnih stvari, da bi postajal v sebi trden in samostojen, da bi si upal biti kdaj tudi drugačen od drugih. Da bi znal biti kdaj drugačen od drugih tudi z določeno mero samozavesti.
