Nobenega obiska noče

Obiskovati bolnike že od nekdaj velja za nekaj zelo pomembnega.  Celo v Svetem pismu lahko beremo v poročilu o poslednji sodbi: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Obiskovati bolnike torej spada med temeljna dobra dela. O tem gotovo nihče ne dvomi. Vprašanje je samo, kako obiskovati, da bo tudi bolniku potem laže. Saj gre končno samo za to: obisk naj bi bolniku pomagal, da bo bolje živel z boleznijo.

            Sama s tem nimam posebnih izkušenj, ker nikoli nisem bila resneje bolna. Bi pa lahko marsikaj napisala o tem, kako se vedejo ljudje, ko zaznajo mojo invalidnost in tega prej niso vedeli. Zelo različno. Ampak tega sem že zelo navajena in me niti ne moti. In vseh obiskov sem vesela. 

Spominjam pa se, kako je znanka doživljala obiske v bolnici. Vse se je odvijalo zelo hitro. Tako rekoč sredi zdravja so ji odkrili raka in jo tudi operirali. Že samo dejstvo, da se je prav na hitro znašla v bolnišnici z zelo resno boleznijo, je bila zelo huda stvar. Potem pa so začeli prihajati na obisk znanci in prijatelji. Kmalu so ji šli zelo na živce in mi je po telefonu tožila: »Nobenega obiska nočem. Tako neumno sprašujejo. Raje sem sama, kot da bi jim morala odgovarjati.«

Ob tem bi lahko razmišljali v različnih smereh. Gotovo je človek v začetku bolezni še posebno občutljiv in je težko zanj najti prave besede. Res pa je tudi, da so mnogi ljudje v veliki zadregi, ko morajo na obisk k bolniku. Morda prvič v življenju. Le kaj naj mu rečejo? Mnogi mislijo, da ga morajo na vsak način tolažiti in pri tem včasih res govorijo prave neumnosti. 

Prav nobenega recepta ni, kaj reči. Kar je dobro za tega človeka, ni nujno dobro tudi za drugega. Edino, kar lahko svetujemo za vse, je to, da zelo dobro poslušamo bolnika in potem rečemo to, kar se nam zdi v tem trenutku najbolje. Včasih je v tem trenutku najbolje molčati. Samo tega si mnogi ne upajo.

Deli.