Kar pogosto slišimo koga reči: »Jaz sem že prestar, da bi se lotil česa novega. Sem, kar sem, znam, kar znam. Še na misel mi ne pride, da bi se obremenjeval s čim novim.« Pa ta človek včasih sploh ni tako star, morda nima niti šestdeset let. Za mnoge je upokojitev takšna meja, preko katere se potem nič ne dogaja. K sreči pa seveda niso vsi ljudje takšni. So tudi ljudje, ki šele potem začenjajo res živeti. Ko se otresejo bremena vsakdanje skrbi: službe, ki je lahko zelo naporna, ne samo zaradi narave dela, ampak tudi zaradi dolgih prevozov in neurejenih človeških odnosov tam, skrbi za otroke, ki prinašajo vedno nove probleme in še marsičesa.
Zelo prijetno me je presenetila petinšestdesetletna gospa, ki je v življenju prestala veliko hudega. Pred petnajstimi leti ji je v prometni nesreči umrl mož, v zadnjih letih pa še sin in hčerka, oba zaradi raka. Ob vsako smrti se ji je zdelo, da se ne bo nikoli več mogla pobrati. Še zdaj nosi bolečino v sebi. Toda ta bolečina je ne hromi, ampak ji daje novo življenjsko moč. Da gre naprej, da se razvija, da se vedno znova nauči kaj novega.
Kot otrok nikoli ni bila na morju, čeprav je od morja oddaljena dobrih petdeset kilometrov. Tudi pozneje, ko je imela družino, niso imeli pogojev, da bi počitnice preživljali na morju. Tako se ni nikoli naučila plavati. V zadnjem poletju pa se je s tremi dobrimi znankami dogovorila, da so se nekajkrat peljale na morje. Za en dan. Ves dan so se kopale in uživale. S ponosom pove, da se je v teh dneh naučila tudi plavati. Gospa pri petinšestdesetih letih.
Z velikim veseljem sem poslušala njeno pripoved. Tako zdrava je v sebi in v reševanju svojih hudih življenjskih stisk. Ne zapira se vase, odprta je za druge in gradi odnose z drugimi. Ne reče, da je za kaj prestara, ampak se loteva novih stvari. Živi in ne životari. Zaveda se, da je od nje same odvisno, kakšno bo njeno življenje. Občudujem jo in sem prepričana, da bo njen zgled pomagal tudi meni.
