V enem od prejšnjih zapisov je bilo govora o odzivnem vedenju – kako ima vsak naš vzgib, nekje svoj začetek. Ali kakor naj bi simptomi bolezni vodili k njenem izvoru, tako nas odzivno vedenje vodi k potrebam posameznika. Pa jih znamo prepoznati?
Maslow je zabil glavico na žebljico, saj se vsi po vrsti sklicujemo nanj. Že v srednji šoli in potem skoraj na vsaki fakulteti….Maslow. V strokovni literaturi je še kar nekaj takih, ki so imeli željo ali pa potrebo narediti še kaj več, ampak Maslow se ne da! Na internetu je toliko slik na to temo, da ne veš katero bi izbral. Tako je razbobnan, kot da nam že teče po žilah. Je res tako? Ali je le krilatica, s katero radi pomahamo v marketinških parolah? Ob srečanju s trpečim človekom pa zmrznemo, ker ne vemo kaj bi.
Starost je modrost in včasih se več naučimo od njih kot iz knjig. Na primer tista o zdravi kmečki pameti. Maslow je ubesedil le tisto, kar zdrava kmečka pamet že dolgo ve. Ker pa mora danes vse biti “evidence – based”, je dobro imeti v rokavu kakšnega Maslowa, da članek, ali ta blog bolje izpade.
Ko se je Maslow 1.4.1908 rodil, je Maria Montessori že vodila Hišo otrok v Rimu in poudarjala, da otroci ne kažejo znakov neprimernega vedenja, če se ukvarjajo s stvarmi, ki jih zanimajo in so na njihovem nivoju. Rečeno drugače, če odgovarjajo njihovim potrebam – notranjemu vzgibu po raziskovanju sveta. Naj gre za spoznavanje zelene rege v mlaki ali zapenjanje gumbov na bluzi.
In ta notranji vzgib, te potrebe nas neprestano ženejo naprej – od prve do zadnje ure življenja. So nekakšna sol življenja, gibalo brez katerega ne gre. Vendar se ljudje razlikujemo. Nekateri govorijo o svojih potrebah kar naprej, spet drugi nikoli. Nekatere je potrebno tolažit ob vsaki najmanjši težavi, drugi vedro prenašajo križe in težave, ko je že vsem jasno, da mora biti zelo hudo. Poznam takšne in drugačne. In tudi tiste, ki zaradi bolezni svojih potreb ne morejo več ubesedit. Jih pa izkazujejo kako drugače in zelo zgovorno, če le znamo brati med vrsticami. Se tega da naučit? Se lahko priučimo empatije? Zdrave kmečke pameti? Se ju da priučiti s ponavljanjem teorije? Treningom? Morda z izkušnjami? Meni največ pomaga izkušnja bolezni in vprašanje “Kaj bi si jaz želela v takšnem primeru? Kakšnega odnosa?”.
Tu montessori za starejše in osebe z demenco ne odkriva nobene tople vode. Preprosto priporoča, da najprej pomislimo na najbolj osnovne potrebe človeka. Da se morda tam skriva odgovor na stisko in pomagamo.
Sara
